Z 18. 5. so se za učence prve triade ponovno odprla šolska vrata. Človek bi pomislil, da so imeli nekateri učenci dvakrat v letu 1. september oz. 1. šolski dan. Enako se je zgodilo za devetošolce, le da to ti šolske klopi zasedli teden dni pozneje. No, šalo na stran. Pa poglejmo, kaj si o tem mislijo.

Tretješolec Jan je Tiji odgovoril na naslednja vprašanja:

Ali si si želel vrniti v šolo? Zakaj da/ne?
Sem si, to pa zato, ker mi je bilo doma dolgčas in ker doma nisem imel takšne razlage kot v šoli.

 Kako se ob tem počutiš?
Zelo v redu, vesel sem in ni me strah, da bi se okužil.

Kako je potekal tvoj šolski dan? Ali je bilo težko slediti vsem pravilom?
Pogovarjali smo se, kaj smo delali med karanteno, učitelji so se izmenjavali na 2 uri. V razredu pa nas je 13.

Kaj bi sporočil vsem, ki niso v šoli?
Upam, da se čim prej vrnete v šolo. V šoli pouk poteka skoraj enako, kot bi sicer.

Doma  mi je bolj všeč, ker se je tako bolj zabavno učiti. Se pa veselim videti svoje prijatelje.
Prvi šolski dan smo bili  v drugi učilnici in samo ena izmed naših učiteljic je bila z nami. Na pravila sem se že privadila.
Vsi, ki ne hodite v šolo, vam želim, da uživate doma!
                                                                                                                                          Živa
 Devetošolci so povedali: 

Z vrnitvijo v šolo se strinjam, saj smo le zadnje leto na šoli in se vsi želimo lepo posloviti.  Mislila sem, da bomo pri pouku skupaj po razredih in da gibanje ne bomo imeli tako omejeno, a moramo spoštovati ukrepe in se jih držati, da bo vse potekalo v najlepšem redu.
Vsi tisti, ki ne gredo v šole, naj se doma učijo sproti, saj bodo imeli drugače veliko za nadoknaditi, ko septembra pridejo v šolo.

Zala

Po pravici povedano si v šolo nisem želela. Ne zato, ker ne bi želela še zadnjič videti svoje sošolce,  ali pa končati 9. razred normalno, ampak zato, ker mi že misel na šolo povzroča velik stres, sploh pa ker smo že tako dolgo doma.

Malce me je strah, kako bo vse spet lahko ‘normalno’, ker še ne vem, kako naj bi vse izgledalo. V skupini ne bo nobenih mojih prijateljic, sedeli bomo sami v klopeh, in v isti učilnici bomo ves čas. Tolažim se, da ni nič tako hudega, saj imamo le še tri tedne šole.

Vsem, ki niso v tem času v šoli, sporočam, da naj naredijo vso snov, če je še niso naredili in naj se dobro naučijo, saj predvidevam, da učitelji ne bodo ponavljali te snovi.

Nena

To se mi zdi poraba časa, ker bomo več dni porabili za to, da se navadimo na urnik ter da se dogovorimo, kako bo vse potekalo. Po drugi strani pa je vrnitev dobra ideja, saj mi je doma že dolgčas in učitelje lahko vprašam, če česa ne razumem.
Vsi, ki niso v šoli, naj naredijo vse, kar morajo, saj bodo to potrebovali za naprej.

Neli

Veselim se vrnitve v šolo, saj pogrešam svoje prijateljice in nekatere učitelje. Počutim se super, saj se mi vrnitev v šolske klopi zdi zelo zanimiva izkušnja.
Zdi se mi, da bodo pravila res stroga. Mislim, da bo dobro za naše spremljanje pouka, a me je strah, da bodo učitelji od nas zahtevali veliko ocen.
Vsem, ki so doma, želim srečo pri učenju. Sem pa malo ljubosumna, saj vi boste lahko šli v Bosno ter imeli normalno valeto.

Aneja

Vrnitev v šolo mi ni všeč, ker sem se več naučila doma in bolje delala samostojno.
Moti me, da se sedaj vračamo v šolske klopi, saj mislim, da virus še vedno ogroža naše zdravje. Zdi se mi, da bi brez kakršnih koli problemov snov zadnjih tednov lahko  obdelali doma.

Irinea

Mnenje dijakinje 4. letnika:

Pouka se nisem udeležila v živo, ker udeležba ni bila obvezna in sem mnenja, da se sama doma lahko veliko bolje pripravim na prihajajočo maturo. Seveda pa mi ni vseeno, da se je to ravno zgodilo v tem trenutku ko zaključujem srednjo šolo.

V četrtek, 12. 3 .2020, smo bili seznanjeni, da se po Sloveniji s ponedeljkom, 16. 3. 2020,  zaprejo vrata vseh vrtcev in šol. Ko sem hodila po hodniku šole, sem srečevala veliko veselih, a tudi nekaj kislih obrazov. Sama pa sem imela mešane občutke. Vesela in polna pričakovanja sem bila, saj sem mislila, da bo šolanje na tak način lažje, ker bomo imeli za opravljanje šolskega dela ves dan, med učenjem bomo lahko jedli, pili in dela bo manj. Kot slabost sem ocenila to, da bomo morali snov predelati iz zapiskov, ki nam jih bodo naložili učitelji (seveda imamo internet, ampak to ni niti približno tako zanimivo, kot če ti snov razloži učitelj). Da o izolaciji za štirimi stenami sploh ne govorim.
Vedela sem, da se bomo sošolci poklicali med seboj, si poročali o zanimivih dogodkih in doživetjih, ki so se nam zgodili v izolaciji, a verjemite mi, da je veliko bolj zabavno, če si te stvari poveš v živo.
V petek, 13. 3., je bilo v šoli že veliko manj učencev kot po navadi. Nekateri so ostali doma zaradi bojazni, da se ne bodo okužili, drugi zato, ker so je bilo v medijih rečeno, da naj učenci ostanemo doma. Sama sem v petek odšla v šolo. Spomnim se, kako so v garderobo prišle mlajše učenke in mi povedale, da sem šele osma učenka v šoli. Sprva me je bilo strah, da bom v razredu sama, a se mi je kmalu pridružilo še nekaj učencev. Učitelji so nam pokazali, kako bomo opravljali delo in nam pripravili gradivo za prva dva tedna.
Minilo je nekaj dni učenja na daljavo in izkušnje so bile zanimive ter dragocene. Sama sem komaj čakala, da grem nazaj v šolo, saj me doma velikokrat kaj zmoti. Šolanje prek spleta ni najslabše, a se ti že po nekaj dnevih začne pojavljati nekaj podobnega domotožju. Čeprav šola ni naš pravi dom, bi jo lahko šteli med pomembne mejnike našega otroštva. V šoli preživimo približno 5 do 6 ur na dan, nekateri celo več, tako da bi jo lahko šteli za drugi dom.
Nikoli ne bomo vedeli, zakaj je nastala pandemija koronavirusa. Mogoče nam je želela Zemlja povedati, da se moramo začeti zavedati. Mogoče nas je na svetu že preveč. Težko je reči, zakaj se nam take stvari dogajajo, a če jih ne bomo sprejeli in se z njimi soočili, nikoli ne bomo doživeli pravega življenja.

Aprila se je stanje zaradi koronavirusa v Sloveniji poslabšalo. Začeli smo na parih primerih, ki so se hitro razvili v približno 35 novo okuženih primerov na dan. V Italiji, Španiji in Franciji je bilo stanje še hujše. Države so morale zasilno ustaviti prehode čez mejo in sprehode iz hiše. V svetu je zavladala kriza. Veliko ljudi je bilo prisiljenih zapustiti službo oziroma delati od doma.

Ko sem pogledala skozi okno, sem videla, da je prometa veliko manj. Starši in delavci so večinoma opravljali svoje delo od doma. Onesnaženost zraka se je zmanjšala. Na svetu so se začele dogajati spremembe.

V zadnjih mesecih sem se spoznala razliko, kako je, ko ti lahko nekdo vedno pomaga in ti diha za ovratnik, in kako je, ko si prepuščen samemu sebi. Vedno sem šolo jemala za samoumevno. Vedela sem, da bo vedno nekdo zraven, ki ga bom lahko vprašala in mi bo odgovoril v isti sekundi, vedno bom lahko dvignila roko in vprašala učitelja, kaj neka stvar pomeni, vedno sem lahko zaprosila za dodatno razlago …  Ne mislite, da nam učitelji ne pomagajo. Vedno so nam na voljo, da jim kaj napišemo ali zastavimo kakšno vprašanje. A bistvena razlika je, da v šoli dobiš odgovor ali razlago takoj, pri izobraževanju na daljavo pa moraš počakati, saj nisi edini v skupini ali razredu, ki ima kakšno vprašanje.
Vsak od nas ima različne občutke glede trenutne situacije. Nekateri bi tako nadaljevali do konca, spet drugi pa bi se čim prej vrnili v šolske klopi. Sama se že veselim ponovnega opazovanja table, saj sem navajena na razlago učitelja in stika s sošolci.
Najprej sem mislila, da imajo učitelji veliko manj dela kot mi. Kmalu pa sem ugotovila, da morajo pregledovati veliko več nalog, kot jih moramo mi reševati in napisati veliko več delovnih listov, kot sem si mislila. Zelo sem hvaležna za vso pomoč, povratne informacije, razlage …

Naj zaključim s sporočilom: »Življenje je le eno in, izkoristite ga, poskusite zaživeti na polno. Lepo se imejte doma in v naravi.«

Eva

Le kaj se poraja v glavah naših devetošolcev? Ali se sploh zavedamo, da bo ta generacija izpustila nekaj, na kar so vsi nestrpno čakali, kar so si predstavljali v sanjah? Morda bo pesem devetošolke osvetlila njihove stiske …

Le kaj bomo storili,
ko spet v šolo se bomo vrnili?
Zmedeno bomo gledali sem ter tja,
ko masko si bomo nataknili.

Le kaj nam je treba tega sedaj,
ko bi pa se lepo morali imeti,
saj devetošolci smo
in za slovo se ne bomo smeli objeti.
Tudi na valeto smo morali pozabiti,
ko v svečani toaleti bi se pokazali
in s plesom se izkazali;
le kaj nam je treba tega sedaj,
ko vsak izmed nas že predokusil je raj.

Tako pa le varnostna razdalja in čiste roke,
                                                 zaznamovale so vse naše želje.                                                           

Sara Krstič 

Zdaj, ko se že več kot mesec šolamo na daljavo, smo začeli pogrešati šolo. Najbolj  pogrešamo vse naše prijatelje. Začenjam ceniti pogovore s prijateljicami pred poukom, čeprav se je to  zdelo kot vsakdanja stvar – samoumevno. Učiteljem bi sporočila, da mi gre v redu. Želim jim zdravja. Želim si, da se kmalu vidimo.

Pri šolanju na daljavo,
ne gre le za zabavo.
Treba se je potruditi
in zvezke s šolsko snovjo napolniti,
da ko bomo nazaj v šolo pridrveli,
od preveč učenja ne bomo pregoreli,
ampak vse bomo znali,
                                                      ker se doma nismo le igrali.                                                                                                                             Rebeka

Pred nami je že 6.teden šolanja na domu. Nikoli si ne bi mislila, da se bodo šole zaprle in bo delo potekalo od doma. Zdaj, ko smo se na to že navadili, nam je lažje in  delo opravimo hitreje. Pogrešam prijatelje, skupno druženje in zabavo. Najbolj mi primanjkuje razlaga učiteljev, ki jo do zdaj učenci nismo tako cenili in smo jo obravnavali za samoumevno. Veseli smo lahko, da so nam učitelji vedno na voljo za razlago in pripravljeni odgovoriti na vsa naša pametna ali pa “neumna” vprašanja.

Korona, ti prava si nadloga,
v  življenje si se nam vrinila,
in nam vso svobodo stran porinila.

Doma samevamo,
se s kavčem sporazumevamo.
Ne smemo imeti stika z ljudmi,
da virus naprej ne hiti.

Pridno se učimo,
da razred naredimo.
Čakamo, da se vse konča,
do takrat pa, ljudje, ostanimo doma.  
                                                                              Zala

Šele sedaj sem začela ceniti take stvari, kot so svoboda gibanja, šola …   Preprosto se mi ni zdelo, da mi to lahko kdaj vzamejo. Sploh se pa mi ni niti sanjalo, da mi lahko preprečijo druženje, kar od vsega najbolj pogrešam. Upam, da se kmalu vrnemo v šole, saj mi manjkajo razlaga v živo, za kar se učitelji zelo trudijo in sem jim za to zelo hvaležna.  Že prej omenjena družba in pristen stik z ljudmi pa je nenadomestljiv. Želim si, da bi bili vsi zdravi.

   Kdo hotel v šolo bi hoditi,
z nesmisli se muditi,
ko pa zunaj sije sonce svetlo,
nam pa po glavi naj bi se od matematike pletlo.

Za nekatere dobra novica je,
da vrata so šole nam zaprle.
Le kaj za to zmešnjavo stoji?
Koronavirus se z nami mudi.

Zdaj vsi otroci javkamo,
saj nazaj v šolo hočemo,
od doma  se moramo učiti,
živo razlago zamuditi.
Živa

 Vse se je zelo hitro spremenilo. Seveda se mi učenci veselimo, da smo lahko doma in v svojem tempu vse počnemo, a ta virus ni dobra stvar.
Mene je bilo na začetku zelo strah, bala sem se za svojo družino. Ves čas sem gledala novice, spremljala število okuženih, celo mislila sem, da sem jaz zbolela. Bila sem nervozna. Danes ne grem nikamor, a novic ne spremljam več.
Težko mi je, ker ne morem več početi normalnih stvari. Moj oči ter njegova družina so na drugem koncu Slovenije in ne morem jih obiskati. To me žalosti.
Pogrešam, kako sem vsak dan prišla v šolo, še pred vsemi ostalimi, in čakala, da so prišle  sošolke. Pogrešam, ko smo se prepirale brez razloga. Pogrešam učitelje in njihove razlage. Učitelji, želim vam sporočiti, da tudi če ne zgleda tako, zelo cenimo vaše delo.

Čas nazaj so nam sporočili,
da šole,vrtce vse,
kar nujnega ni,
bodo zaklenili.

Situacija zelo resna je,
zato ne oporekam ji ne
in držim zase se.

Ostala sem doma,
šolo delam preko računalnika.
Čas,
ki ostane mi,
porabim za ples in druženje z vsemi člani domačimi.

Čeprav pogrešam prijatelje,
vseeno pazim,
da v stiku z njimi ne znajdem se.
Še malo bo treba potrpeti,
če bomo strpni in ubogljivi,
        bomo tudi mi kmalu iz izolacije izstopili. 
                                                                                                                             Nena   

Moram reči, da mi doma ni velikokrat dolgčas, saj se vedno najde nekaj, s čimer se lahko zamotim. Seveda pa se včasih tudi prikrade trenutek, ko ne vem, kaj početi. Kaj pa naj pričakujem po več kot enem mesecu karantene? Po drugi strani pa mi prija malo počitka in miru. Najbolj od vsega zagotovo pogrešam svoje prijatelje, s katerimi mi ni nikoli dolgčas in se z njimi nasmejim do solz. V bistvu ne vidim nobene stvari, ki je pred karanteno nisem cenila, edino, če se temu lahko tako reče, sedaj cenim, da smo se pred karanteno lahko »svobodno« sprehajali in se igrali, kar se mi je prej zdelo samoumevno.
Učiteljem bi se rada zahvalila za ves trud in čas, ki ga vlagate v učenje na daljavo, da se lahko še naprej učimo.

Decembra,
ko v naslanjačih smo sedeli
in božične pesmi peli,
na Kitajskem netopirji veselje ljudem so vzeli.

Ljudje prav ničesar nismo slutili,
veselo se okrog podili
z različnih potovanj se domov vrnili.

Kar naenkrat pa preplah se je zgodil,
saj koronavirus na tisoče ljudi na Kitajskem je pobil.
Začeli smo se nevarnosti zavedati,
a bali se resnico ljudem povedati.

 To nas mnogo je  stalo,
saj veliko ljudi je brez življenj ostalo.
Vroče solze so po licih nam spolzele,
ko nekatere so še zmeraj glave od letalskih klim bolele.

Pa svoje smo dobili
in doma ostali
ter z računalniki prijateljstva kovali.

Končno smo spoznali,
da koronavirusu smo s svojo neumnostjo
preveliko moč dali,
zato upam,
da bomo od sedaj naprej
bolj pametno ravnali.  
                                                                               Tija

 Po dobrem mesecu šolanja na daljavo pogrešam prijatelje, pogovor iz v oči in ne preko telefona, nakupovanje, srečanja s sorodniki. Počasi  postaja vse skupaj že dolgočasno. Zdaj sem začela ceniti, da je ta čas, ki ga preživljam s prijatelji, zares dragocen. Vam učiteljem pa bi sporočila, da opravljate dobro delo preko spletnih učilnic (dajete zmerno količino nalog, zanimivo …).

Življenje novo se začne,
saj karantena je.
Šolske klopi prazne so,
saj mi na daljavo delamo.

Da virus po nas ne bo prišel,
navodila upoštevajmo.
Da bo hitro odšel,
roke umivajmo.

Zato nič ne skrbite,
samo doma ostanite.
Brina

Šolanje na daljavo mi je kar všeč, saj se lahko sama odločim, kdaj se bom spravila delat za šolo. Ob tem se počutim zelo dobro. Seveda pogrešam svoje sošolce, prijatelje in lepe trenutke v šoli. Ko smo se lahko objemali in bili zraven drug drugega, je bilo lepo. Priznam lahko, da mi je počasi dosti karantene.

V tem času sem začela razmišljati, kako lepo je bilo v šoli, ko smo bili skupaj in se družili brez kakršnega koli strahu, da bi zaradi tega lahko kdo izgubil življenje ali hudo zbolel.
Učiteljem bi rada sporočila, da naj se držijo doma in seveda ostanejo zdravi.
                                                                                                                                           Lara

V tem času, ko so šolska vrata zaprta za vse učence po Sloveniji, se veliko igram z psičkom, hodim na sprehode, poslušam glasbo, kuham, telovadim …
Zdi se mi, da bi lahko šla kar nazaj v šolo. Šolanje na daljavo je v redu, z navodili učiteljev sem zadovoljna, le učenje mi je težje. Bolj bi mi bilo všeč, da se vrnemo v šolo, saj pogrešam dodatno razlago in učitelje. Dobra stran tega, da smo doma, je, da lahko vstanem kadar koli. Kljub temu komaj čakam, da se bo vse postavilo na stare tirnice.    
                                                                                                                                           Neža

Od našega zadnjega prerivanja po šolskih hodnikih se je veliko stvari okoli nas spremenilo. Skoraj čez noč smo se prisilno odtujili in zapustili učilnice. Sedaj smo primorani šolo “obiskovati” preko spleta. V trenutku se je vse ustavilo. Podjetja so zaprla svoja vrata, druženja so prepovedana, vsi dogodki so odpovedani.  Transport se je ustavil. Vse, kar nam preostane, je druženje z domačimi. Na srečo obstajajo  socialna omrežja, kjer si prijatelji lahko izmenjujemo naše izkušnje, doživetja, skrbi in občutja.

Naša naloga je, da zaščitimo sebe in druge in  nimamo stikov z ostalimi ljudmi. To je težko, a je nujno potrebno. Enako velja za vse ljudi  po svetu. Pod vodstvom vlade smo se nekako ljudje sprijaznili s situacijo in upoštevamo vsa pravila, ki so nam dana, da bomo karseda uspešno premagali ta virus.

Kljub temu  da nas je narava predčasno opozarjala z naravnimi katastrofami (požar v Avstraliji, požar v Amazonskem gozdu, potres na Hrvaškem …) se ljudje za njena opozorila nismo zmenili, saj smo menili, da so to zgolj naravne katastrofe, ki pač morajo biti.

Sedaj, ko nam je narava preko virusa pokazala zobe, se sprašujemo, kako je to mogoče in zakaj prav nam. Vemo, da je okuženih in smrtnih žrtev ogromno, a iz tega virusa so prišle tudi dobre stvari. V tem času, ko se vsi ukvarjamo ali z novicami ali pa sami s sabo, se je stanje na Zemlji izboljšalo, saj ni toliko prometa, torej ni izpušnih plinov, okoli nas je manj smeti, saj ne potujemo. Vidne so razlike v zraku na Kitajskem, v Benetkah pa je voda veliko bolj čistejša kot navadno in tudi ptice je moč slišati ter v gozdovih srečati kako žival.

Ko bo vsega tega konec, upam, da čim prej, bi se morali držati tega, kar moramo početi sedaj. Morali bi bolj paziti na higieno oz. umivanje rok. Morali bi se naučiti, kako paziti drug na drugega in nuditi pomoč tistim, ki jjo potrebujejo, saj le tako lahko živimo v miru in sožitju.

Vsi vi, ki berete, potrudite se, da ustavimo širjenje virusa, da upoštevate pravila ter seveda, da ne pozabite na šolo. Ostanite doma.

Nena

Mislim, da smo se šele zdaj začeli zavedati, kaj se dogaja po svetu in kako se lahko cel svet »obrne« na glavo v enem samem hipu. Mislim, da nam Zemlja ter narava želita povedati, da tako ne gre več naprej in se moramo ustaviti ter premisliti, preden storimo kaj, česar ne bomo mogli popraviti. Kitajska je že izven krize in na različnih prikazih je možno razbrati, da je onesnaženost zraka v času karantene zelo padla oz. je postala takšna, kot bi morala biti že dlje časa. V času karantene je Zagreb zadel potres, ki se je čutil tudi v nekaterih delih Slovenije. Mislim, da smo se takrat vsi vprašali in pomislili, kaj se dogaja z našo Zemljo. Njo smo začeli šele zdaj resno ceniti, saj do takega stanja ni prišlo že več let. Število smrtnih žrtev se iz dneva v dan veča in številke so neresnične ter zaskrbljujoče. Dobro pri tej situaciji je, da je zrak v  državi trenutno čistejši. Upajmo, da za daljše časovno obdobje in da se ne bo povrnil v prvotno stanje, torej stanje pred karanteno. Slabo pri tej situaciji je, da se je morala zgoditi takšna katastrofa, da smo se zavedali vsega tega.  

                                      Zala

Leto 2020 bo zaznamovala kriza, ki se je bomo spominjali zaradi sprememb, ki jih je prinesel  koronavirus. V Vuhanu na Kitajskem so decembra 2019 zaznali porast primerov pljučnic in odkrili, da gre za nov virus iz družine koronavirusov. Poimenovali so ga SARS-CoV-2, bolezen, ki jo virus povzroča, pa COVID-19.  Bolezen se kaže z vročino, kašljem in občutkom pomanjkanja zraka, kar je običajno za pljučnico.

Škoda, ki  jo je povzročil nov virus, ni nastala samo v zdravstvu, temveč tudi v gospodarstvu. Države so se izolirale v večjem merilu kot kadar koli prej. Ljudje zbolevajo in umirajo, zdravstveni sistemi so močno obremenjeni, prav tako zdravstveni delavci. 

Kriza je močno prizadela tudi podjetnike, manj je trgovanja, gibanje je močno omejeno, posledično zaradi manjšega povpraševanja cena nafte pada. Ljudje izgubljajo službe, celoten javni prevoz je zaprt …

Je pa tudi dobra stran: ker se je industrija ustavila, je veliko manj onesnaževanja, nekatere reke so v rekordnem času spet oživele. Tudi ljudje so se začeli bolj povezovati, opazi se solidarnost do tistih, ki so se znašli v stiski.

Ob vsem tem naprošam bralce, naj ostanejo doma in upoštevajo ukrepe, saj bomo v prihodnje le tako uspeli premagati to grožnjo.

Maks

Vsi vemo, da se leto 2020 ni začelo tako, kot smo si zamišljali, in bi lahko ta začetek leta opisali z eno besedo – KAOS. Nihče ne ve, zakaj je ta virus izbruhnil. Nekateri pravijo, da zato ker z našim planetom ne ravnamo pravilno in nam Zemlja hoče nekaj sporočiti, spet drugi, da je bilo vse načrtovano in da je Kitajska ali vlada nalašč spustila virus v svet, da bi se populacija zmanjšala.  Nihče ne ve zagotovo …

Skoraj vse, kar se je letos dogajalo, je povezano z Zemljo … Globalno segrevanje (čeprav smo o njem razmišljali konec leta 2019), Avstralija z vsemi požari, novi koronavirus, živalski svet, ki izumira zaradi naših nepremišljenih dejanj, in še  bi lahko naštevala. Kot vidite, nam Zemlja nekaj sporoča in to sporočilo je v obliki koronavirusa.

Vsa ta situacija z  virusom ima tudi svoje dobre lastnosti. Ker ljudje ostajamo doma in ne hodimo toliko ven, ne mečemo plastike in smeti v naravo, nekatere tovarne so nehale delati in ni toliko škodljivih snovi v zraku, enako je z avti in motorji. … Slaba stran, ki jo vidimo vsak dan, in o njej tudi največ razmišljamo se kaže v umiranju ljudi.  Ljudje ostajajo brez služb in nimajo denarja, hrane, ljudje smo prikrajšani za druženje, ljudje smo “zaprti” v svojih domovih …

Od vsega, kar se dogaja, bi morali tudi nekaj  odnesti. Na primer: ne mečimo odpadkov  v naravo, pogosto si umivajmo roke, pazimo nase …

Rada bi sporočila vsem, ki to berejo, da je Zemlja ena sama in da moramo za njo skrbeti, seveda pa poskrbimo tudi zase –  ostanite doma.

Lara