Arhivi Kategorije: Naše umetnine

Uresničena želja

            Že od nekdaj imam rada živali in zato jih imam nekaj tudi doma. Na začetku poletnih počitnic pa se mi je zgodilo nekaj posebnega.
Stari starši imajo doma kokoši. Dedek je opazil, da ena od kokoši stalno čepi na gnezdu. Vedel je, da si s sestrico že od nekdaj želiva malih piščančkov. Vprašal naju je, če želiva, da kokoško pripravi na gnezdenje. To pomeni, da bi jo premestil v drug kokošnjak in ji vsa znesena jajca puščal v gnezdu. Bili sva navdušeni! Vsak dan sva jo hodili opazovat. Pridno je sedela na jajcih in jih ogrevala s svojim telesom. Vmes je popila le malo vode in pojedla nekaj zrn. To je trajalo cele tri tedne. Končno sva s sestrico dočakali dan, ko so izpod kokljinih peruti prikukali štirje drobni rjavi in rumeni piščančki. Koklja se je za svoje tri petelinčke in eno kokoško zelo bala. Vsakogar, ki se jim je skušal približati, je okljuvala. Določili sva, da sta svetla petelinčka moja, za kokoško in temnega petelinčka pa je skrbela sestrica. Božali sva jih. Takrat sva že uspeli kakšnega uloviti. Ker so bili nemirni, sva jih morali hitro izpustiti. Brž so stekli za ostalimi. Domov sva jih odnesli že naslednji dan. Sprva so le prestrašeno čivkali, naslednjega dne pa so že radovedno raziskovali naš vrt. Piščančki so hitro rasli in veselo tekali naokrog. Kmalu so postali že bolj samostojni. Tudi naju so se že navadili in veselo so pritekli k nama, ko so naju zagledali. S sestrico sva se z njimi najraje igrali igro Piščančji nogomet. Našli sva črva in nato navijali vsaka za svoja dva piščančka, kdo ga bo pojedel. Hitro so odrasli. Pred počitnicami na morju smo jih nesli nazaj k babici in dedku, da sta poskrbela zanje. Tudi potem sva še velikokrat prišli tja in se z njimi igrali. A nekega dne je moj beli petelinček zletel čez ograjo in nikjer več ga nismo našli, drugega pa smo prodali na kmetijo. Petelinček in kokoška moje sestrice pa sta ostala pri starih starših, kjer ju obiščemo še danes.
Piščančki so mi krajšali čas med počitnicami, z njimi sem se zabavala in igrala, zanje skrbela in tako se mi je uresničila velika želja.  

Lucija Meglič, 5. d-razred

Učenci 5. b-razreda razmišljajo …

Z učenci smo razmišljali, s kom se najraje pogovarjajo.

K temi nas je nagovorila Pavčkova pesem Tožba.

Zadnja kitica te pesmi pravi:


Vsak se s kom pogovarja.
Le zame se nihče ne zmeni,
Le z mano nihče se ne meni,
Le mene nihče ne ceni,
Kot da so vsi – gluhi in nemi.

Učenci so nadaljevali  pesnikovo razmišljanje:

Trava se pogovarja s/z: roso, spomladanskimi cvetlicami, koscem, mravljo, krtino, kosilnico, bosimi podplati, listjem, dežjem, belo marjetico, lačno kravo.

Luna se pogovarja s/z: vesoljem, Zemljo, planeti, neznanimi kometi, motenim spancem, horizontom, plimo, visokimi oblaki, strelo, vesoljci, drugimi dimenzijami.

Drevo se pogovarja s/z: veverico, senco, sadeži, grmom, utrujenimi pohodniki, burjo, svobodnimi  pticami, sadjem, klopco pod drevesom, psičkom, prislonjenim kolesom.

Morski val se pogovarja s/z: delfini,  peščeno obalo, osamljenimi otoki, Tihim oceanom, morsko travo, belim peskom, žalostno hobotnico, algami, tisočletnimi kamni, školjkami, ribicami, resnim kapitanom ladje, vojaško podmornico, mrzlimi globinami, gladino.

Solza se pogovarja s/z: mehkim robčkom,  vročimi lici, trepalnicami, žalostjo, alergijo, neprijaznim optikom, čustvi, kožo, vodo, obrazom, očesno lečo.

Učenci 5. b in Simona Mauko

Poloni Torkar, naši razredničarki

Gospa Torkar,
ste kakor naša druga mama,
mama matematike,
začnete vse tematike,
ki v razredu so težava.

Učiteljica,
učite nas za boljšo prihodnost,
vaše besede so vrednost,
imamo veliko prednost,
ker bomo izboljšali sodobnost.

Razredničarka,
kot matica usmerjate panj,
panj, poln mladih čebel,
vsak bi moral biti vesel,
da so ga usmerili ravno vanj.

Brina/Juniper

KO POMLAD PRIDE V VAS, KONČNO SPET ZA TVOJ VRT JE ČAS

Ko pomlad pride v vas,
končno spet za tvoj vrt je čas.
Se trudiš in zelenjavo sadiš,
da lahko vsako jutro za zajtrk domač pridelek dobiš.

Kmalu je tu neznosna vročina,
med katero zaželiš si mrzlega vina.
Se med trtami sprehajaš,
in rdeče grozdje vzgajaš.

Ko lastovice iz naše dežele odnesejo nemir,
iz zemlje izkoplješ svež krompir.
Jesenske barve nas obdajajo,
z domačimi oreščki, medom in kruhom nas razvajajo.

Ko zima odnese vso zelenjavo in sadje,
ter se zelenje umakne v ozadje,
takrat imaš srečo prav ti,
vse kar si čez leto pridelal, se na peči suši.

Če želiš si življenje zdravo,
in lepo postavo,
jej le domače,
saj ni težko, od jabolk, kruha vse do krače.

Brina Lužar