Zjutraj sem se zbudila v pričakovanju, da končno spet vidim zasnežene travnike in ceste. Ampak pogled me je razočaral … Vse isto kot prejšnje jutro. Žalostna sem se lotila šolskega dela. Čez eno uro pogledam skozi okno in opazim, da je začel padati skoraj neviden sneg. Vedela sem, da se ne bo prijel na tla in da ga ne bo. Še tisti kanček veselja in upanja, ki sem ga imela, je skopnel v meni. Naprej se lotim pisanja. Čez manj kot šolsko uro se spet ozrem skozi okno z mislijo, da ne bom videla ničesar novega. Ampak oči so se ustavile in usta so se mi odprla. Zazrla sem se v belino, ki je prevladovala na vasi. Nisem se mogla upreti mehki beli odeji. Na hitro sem se oblekla, s seboj vzela psički in odšla ven. Kotalila sem se po snegu in vpila od veselja. Kaj tako nepričakovanega pa še ne.
V času dela na daljavo učenci in učiteljice ostajamo povezani. Poleg rednih srečanj na videokonferenci Zoom in komunikacijskega sistema Viber smo si ustvarili oglasno desko Padlet, kjer si delimo zanimive dogodivščine, odkritja in novo naučena znanja. Učiteljici Kaja in Nataša pravita, da je to prava mala zakladnica idej. Mi, učenci 1. b, pa dodajamo, da je super, saj lahko svojo ustvarjalnost povezujemo tudi z znanjem in izkušnjami svojih starejših bratcev in sestric, mamic in očkov, tet, stricev ter nepogrešljivih babic in dedkov. Naša šola ostaja tako bolj živa kot smo kadarkoli pričakovali!
… 4. teden šolanja na daljavo … Ker smo navajeni že od pomladi, smo tudi tokrat hitro ujeli ritem, seveda pa nihče ne pravi, da je to mačji kašelj za učence ali učitelje.
Dela ni nikoli premalo, čas pa se najde tudi za obšolske dejavnosti. Učitelji nam hitro odgovarjajo na vprašanja in nam dajejo povratne informacije.
Dobre stvari pri šolanju na daljavo so, slabosti pa ne gre izpustit … Dobre stvari:
učitelji posnamejo razlago snovi in jih lahko damo »na pavzo« ali jih ponovno poslušamo,
nenapovedanih spraševanj ni več. Slabe stvari:
nihče nas »ne brcne v rit« po domače rečeno,
nihče nas ne omejuje na primer nam nihče ne razporedi urnika,
pri nekaterih predmetih dobimo snov za naprej že na začetku tedna, to pa si je včasih težko razporediti v pet delovnih dni.
Vsi že pogrešamo stik z drugimi – šolsko druženje, saj smo ljudje konec koncev ljudje socialna bitja. Pa tudi biti doma z družino zaprt v hiši ali stanovanju najbrž že vsem malo preseda.
Po drugi strani pa je tale godlja le nekaj dobrega… Tisti, ki so bili prej cele dneve v službi ali stran od doma, zdaj več časa preživijo z bližnjimi in tistimi, ki jim največ pomenijo.
Po eni strani najbrž že vsi komaj čakamo, da se bomo vrnili nazaj za šolske klopi, po drugi pa je kar dobro pojesti zajtrk malo kasneje ali na kavču. Upam, da se kaj kmalu stvari uredijo, do takrat pa bo največ naredil vsak posameznik, če bo upošteval navodila NIJZ-ja in se držal ukrepov.
Anej o šolanju na domu: Šolanje od doma je naporno, saj je potrebno vse opraviti sam. Pogrešam prijatelje in čas med odmori. Prednost je, da sam odločim, kdaj imam pavzo. Ni mi všeč, da nekateri učitelji mislijo, da imam le en predmet in mi zmanjka časa za vse. Najbolj pogrešam prijatelje in na srečo imam mobilnik, da se lahko pokličemo ali pa si pišemo po vibru. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj toliko časa ločen od prijateljev. Upam, da se kmalu vrnemo v šolo.
16. 10. 2020 bi moral v Sokolskem domu v Škofji Loki potekati tujejezični recital, ki ga v okviru nacionalnega projekta JEZIK – KULTURA IN TRADICIJA vsako leto izvaja Gimnazija Škofja Loka. Tudi naše učenke, natančneje pet osmošolk, so se recitala pod mentorstvom Jasmine Pogačnik in Marjane Borovnice nameravale recitala udeležiti s točko Kako dolg je čas? Kaj je znanje?, ki je zmes angleškega in slovenskega deklamiranja lastnih pesmi in glasbene spremljave s flavto. Koronski časi so naprej udeležbo najprej preoblikovali tako, da bi učenke na šoli posnele točko, ki bi jo poslali v Škofjo Loko, gostitelji pa bi zmontirali vse točke v prijeten recital. Vendar je tudi to padlo v vodo, saj so šole s 19. 10. začasno zaprle vrata za učence predmetne stopnje. Tako se je rok za izvedbo prestavil na januar. Upamo, da bo tokrat uspelo!
V ponedeljek, 1. 9. 2020, so se prvošolci podali na 9-letno učno pot. Kljub letošnjim korona ukrepom so jim učiteljice s pomočjo učenk 8. d-razreda priredile nepozaben sprejem. Zajček, polžek, ježek ter metuljček so jim pokazali svoja močna področja v šoli in tako otrokom vdihnili samozavest. Po končanem sprejemu so nadobudne prvošolce njihove nove razredničarke pospremile v razrede, kjer so se spoznali, se posladkali ter dobili rutke. Medtem pa je gospa ravnateljica staršem predavala o pomenu Glasserjeve kakovostne šole. Ko so vsi zaključili, so se zopet dobili in si izmenjali doživetja 1. septembra – prvega šolskega dne. Ajda
