Arhivi Kategorije: Iz prve roke

Kako naziv naj kulturna šola 2021 doživlja naša ravnateljica

Ravnateljica Ana Nuša Kern, novinarka Brina in snemalka Lana

Učenci šole Preserje pri Radomljah se lahko pohvalimo z bogato obarvanimi dnevi, kajti poleg dni dejavnosti imamo tudi veliko kulturnih dogodkov in krožkov. Še več, prireditve ne pripravijo samo učitelji, ampak tudi starejši za mlajše učence in obratno. Pogovarjali smo se z ravnateljico Ano Nušo Kern, ki je ob prejemu naziva strnila svoje misli in občutke.

Letos je naša šola že tretjič pridobila naziv kulturna šola. Kaj morate storiti, da se lahko potegujete za ta naziv?

Ni vse na meni. Seveda je treba priskrbeti finančno podporo, a ljudje smo si različni. Nekaterim ravnateljem je pomemben šport, meni pa je kultura.

Ta naslov ste prvič pridobili leta 2012. Kako ste se počutili takrat in kako letos, ko ste pridobili najvišji naziv v državi?

Počutila se nisem nič drugače kot zdaj. Globoko se zavedam, da je za vsem tem delo vas, učencev, in to je del kulture. Ne počutim se pomembnejše kot ste ostali, moram pa priskrbeti materialna sredstva. Všeč mi je, da smo sposobni sodelovati in dati učencem take okoliščine. Vseeno mi je, ali s tem dobimo naziv ali ne.

Če prvošolčke vprašaš, kaj je za njih kultura, vam bo vsak povedal svoje. Kaj pa za vas pomeni ta pojem?

Kultura zame ni samo obisk gledališča, temveč sam način bivanja; kako se mi vedemo do drugih in kakšen odnos imamo, je meni najbolj pomembno.

Jaz sem na šoli že sedem let, v tem času pa se je na odru odigralo ogromno predstav. Koliko let pa ste vi preživeli tukaj kot ravnateljica?

Januarja bom dopolnila 25 let.

Na šoli različni učenci in učitelji pripravijo prireditve. Ali opažate kakšne razlike v kulturnih dogodkih včasih in danes?

Razlike so, zagotovo. Ko sem prišla kot ravnateljica na to šolo, sem bila edina, ki sem pripravljala kulturne dogodke. To delo mi je bilo zelo všeč, v njem sem uživala. Sčasoma pa so se priključili še ostali učitelji in učenci, ki danes pomagajo – vsak s tistim, kar zna. Nekateri s scenariji, ozvočenjem, kostumi … Najbolj pomembno mi je, da se s tem povezujemo.

Poleg likovnih razstav, krožkov in sodelovanja na različnih natečajih, imamo tudi almanah in spletni časopis. Zakaj je na šoli kulturna dejavnost tako razvita?

Težko rečem, da drugim učiteljem govorim, kaj naj pripravijo za učence. To naredijo sami od sebe. Učitelji radi delajo z vami, učenci, ker znajo ceniti vaše ideje in vas pri tem spodbujajo. Tako se tudi oni dobro počutijo, saj se s tem dobro razumemo. Tukaj je najbolj pomembno, da nam je mar drug za drugega in iz te kulture nastane vsa ostala kultura.

Kot ravnateljica te šole ste omenjeni in izpostavljeni medijem. Kako bi v treh besedah opisali svoje občutke?

 Nisem rada v medijih. To so štiri besede …

Obiskali so nas novinarji, ki so v oddaji Svet na Kanalu A in tudi na Valu 202 pripravili prispevek. Zakaj ste se za sodelovanje z mediji sploh odločili?

Moje delovno mesto je tako, da moram sprejemati odločitve. Če je učitelj nesramen do vas, je to moja odgovornost.  Izgledalo bi ošabno, če se ne bi odzvala vsaj minimalnemu številu ponudb za nastop v javnosti.

Na vprašanja novinarjev so večinoma odgovarjali učenci. Ste ponosni na njihove odgovore?

 Ne, ponosna sem na njihovo delo.

Rada bi priznala, da mi je bil pogovor z vami prijeten in zanimiv hkrati. Imate kakšne načrte, ki nam jih lahko zaupate?

Ja, preživeti to šolsko leto s čim manj karanten.  Vem, da bi bilo to bolje tudi za vas.

Brina

Intervju z Rokom Učakarjem Grašičem: »Nikoli nisi prestar, da bi bil otrok, in premlad, da bi bil odrasel.«

Ko sem ugotovil, da moram opraviti in napisati intervju, sem najprej doživel stisko,saj sem si želel napraviti zanimiv in berljiv intervju. Nato sem se spomnil na maminega prijatelja in svojega znanca Roka, ki je nedolgo nazaj obiskoval našo šolo. Prvič sem ga videl, ko je na odru odigral vlogo medveda. Moj prvi korak je bil, da sem po mnenju vprašal svojo mentorico in učiteljico. Spomnila se je bivšega učenca in tedaj sem ugotovil, da me Rok ne sme zavrniti. Res je bilo tako; strinjal se je, da mu lahko pošljem vabilo na spletno platformo za videokonferenčne klice. Še isti dan je točno ob uri prišel v čakalnico in najin klepet se je pričel.

 Rok Učakar Grašič je vsestranski (zaenkrat še) najstnik, ki piše svojo kolumno v lokalni časopis, se zanima za politiko, slovenistiko in pravo, rad potuje in je navdušen na prostranostjo sveta.

Rok, najprej lepo pozdravljen. Za začetek te prosim, da se predstaviš. Sem Rok Učakar Grašič, zdaj dijak 4. letnika Srednje medijske in grafične šole Ljubljana. Kaj bi povedal o sebi? Ne štejem se za nekega samovšečneža, tako da mi je govoriti o sebi nekaj čudnega … Ne vem: recimo, da sem nekoliko ekstravaganten – po videzu in verjetno tudi po karakterju –, da hočem gledati izven okvirjev, da ne maram preživetih stereotipov, da sem človek različnih interesov. Zanimajo me predvsem humanistične vede: politika, slovenistika in tudi jezikoslovje nasploh, za izključiti ni niti dizajna. Verjetno sem eden redkih, ki pravo šteje za svoj hobi. Se je pa “fajn iti” tudi malo podjetnika.

V Slamniku se skorajda vsak mesec pojavlja tvoje ime, ob njem pa krajši, toda korekten članek. Kje si dobil navdih za pisanje kolumn? Navdih za pisanje kolumn so običajne prevelike družbene razlike, problemi, ki jih zaznavam v politiki, anomalije političnega, sodnega in tudi izvršnega sistema v Sloveniji. Običajno pišem po inspiraciji, po nečem, kar je zaznamovalo posamezni mesec. Torej pišem refleksivno kot odsev aktualnega dogajanja, ki se odvija bodisi v lokalni skupnosti bodisi na državni ravni.

Moj prvi stik s teboj je bil ogled šolske predstave, v kateri si se pojavil kot medved. Kakšna je tvoja igralska pot? Ali morda razmišljaš o igralski karieri? Vsekakor ne bi rekel, da sem kadar koli imel kakršno koli igralsko pot, prej kakšno stezico, ki me včasih kar potegne na oder. Sicer obožujem igro, močno pa dvomim, da bi se to kadar koli razvilo v kariero. Je pa zanimivo, da me ta vloga medveda v zadnjem času kar pogosto spremlja, saj sem ga uprizoril tudi v predstavi v srednji šoli. Hmm, morda pa bi se moral posvetiti doživljenjskemu igranju medveda … (smeh)

Kaj pa povezovanje prireditev? Opazil sem te namreč tudi v tej vlogi. Če za igro pravim, da jo imam rad, pa še raje povezujem prireditve in dogodke. To je taka finesa, pika na i, nepomembnost, ki na koncu vendarle ima svojo težo. Še vedno mi je ta dejavnost všeč. Zelo všeč, če sem bolj eksakten.

Na družbenih omrežjih je opaziti več objav z raznih potovanj? Nekaj Evrope, februarja pa tudi ZDA. Lahko poveš kaj več o tem? Verjetno mora vsak človek nekako nahraniti svojo dušo. Jaz jo s potovanji. Sicer si nisem izbral najugodnejše ali pa najenostavnejše duševne hrane, ampak nekam je pač treba vložiti denar (smeh). Vselej pravim, da ti potovanja širijo obzorja. Skozi potovanja se učiš živeti. Potovanja te naredijo človeka, kakršen bi moral biti. Moje zadnje potovanje, ki sem si ga privoščil novembra, je bilo v Brazilijo. Južna Amerika ima svoje specifike, Brazilija pa še posebej. Izbral sem si urbano tropsko prestolnico São Paulo in pobliže spoznal revščino v denarnici in bogastvo v srcu.

Letos februarja, tik pred začetkom pandemije, je obiskal Salt Lake City, prestolnico mormonov, sicer pa razvito mesto v ameriški zvezni državi Utah.
Njegove zadnje potovanje, ki si ga je privoščil novembra letos, je bilo v São Paulo, nesojeno brazilsko prestolnico, za katerega rad uporablja poimenovanje urbana džungla.

Glede na to, da si danes srednješolec in si si pridobil kar nekaj izkušenj iz guljenja šolskih klopi, mi za konec, prosim, povej, kakšna je tvoja izkušnja z Osnovno šolo Preserje pri Radomljah? S pojmom osnovna šola povezujem nebroj lepih spominov; ne bom pa trdil, da tisti nekoliko slabši ne obstajajo. So, ampak z leti izzvenevajo. Ostajajo lepi – tako je verjetno z vsemi spomini. V osnovni šoli sem spoznal precej krasnih ljudi, tako učencev kot tudi učiteljev, s posamezniki še danes gojim izredno dobre odnose.

Bi karkoli dodal za konec? Morda kakšno popotnico za nas, osnovnošolce, v svet odraslih? Ne postanite odrasli. Oklepajte se otroške miselnosti. Nikoli nisi prestar, da bi bil otrok, in premlad, da bi bil odrasel. Mnogim otrokom po svetu ni dano otroštvo, vam je. Družite se, nabirajte lepe spomine in tkite pristna prijateljstva.

Najlepša hvala za pogovor in prijetno kramljanje. Želim ti veliko uspeha in seveda potovanj.

Anej

Jezikovno-naravoslovni tabor za šestošolce

Šestošolci so šolo v naravi (jezikovno-naravoslovni tabor), ki je potekala na začetku šolskega leta, preživeli v šoli z učitelji iz Anglije. Urnik so imeli poln razno raznih delavnic in izletov.

Ker nas je zanimalo, kako so se imeli in kaj so počeli, smo povprašali šestošolki Žano in Nežo.

Kaj vama je bilo všeč?

Všeč mi je bil lov na zaklad, postavljanje stolpov, gledanje polfinala evropskega prvenstva odbojke, kolesarski izlet, sprehod, spanje v šoli in prijazni angleški učitelji.

Kaj vama ni bilo všeč?

Po moje je bilo preveč angleščine in prezgodnje ugašanje luči.

Kaj bi spremenili?

Bolje bi mi bilo, če bi bilo manj angleščine in če bi bila tabla z našim urnikom in obvestili na glavnem hodniku.

Kaj bi sporočili naslednji generaciji?

Da je šola v naravi super, le da je bilo preveč angleščine, naj se imajo lepo, da jim bo pomagalo, če se že prej pri pouku naučijo kaj angleščine, saj jim bo drugače dolgčas.

Za boljšo predstavo pa so na voljo spodnje slike.

 

 Lara in Živa

Zakaj je pomembno, da poznamo osnove prve pomoči?

S poznavanjem osnov prve pomoči lahko še pred prihodom nujne medicinske pomoči rešimo življenje. Pomislite na to, da bi bila ponesrečena oseba lahko vaš otrok, partner, starš, prijatelj, sodelavec, vi pa ne znate pristopiti in pomagati. Zgolj nekaj pravilno nudenih osnovnih ukrepov človeku reši življenje. Rešitev je v izobraževanju, zato osmošolci vsako leto izvedejo naravoslovni dan na temo prve pomoči.

O tem, kako poteka ta dan, nam je pojasnila učiteljica biologije in naravoslovja Simona Osolin.

Kako je potekal naravoslovni dan?

Naravoslovni dan je potekal v dveh delih. V prvem delu so osmošolci prisluhnili predavanju o prvi pomoči. V drugem delu pa so praktično pokazali, kako dobro znajo poslušati. Učili so se povijati rane, imobilizirati, se preizkusili v temeljnih postopkih oživljanja in nudenju prve pomoči v primeru zadušitve odraslega človeka in otroka.

Kdo je učence podučil o osnovah nudenja prve pomoči?

 

Na šolo so prišli študenti 3. letnika zdravstvene fakultete iz Ljubljane v spremstvu njihove profesorice ge. Andreje Kvas.

Zakaj organizirate naravoslovni dan na temo prve pomoči?

Naravoslovni dan je organiziran zato, da se učenci čim prej spoznajo in preizkusijo v znanju prve pomoči.

Kaj želite s tem naravoslovnim dnevom doseči?

 

Z njim želimo doseči, da se učenci čim prej seznanijo z znanjem prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj in kje bomo potrebovali znanje, da bomo lahko pomagali in mogoče tudi rešili življenje.

Kakšni so bili odzivi letos in v preteklih letih?

 

Učenci so z naravoslovnim dnem zelo zadovoljni. Še posebej jim je všeč, da lahko sami, na lutkah in na sošolcih, poizkusijo nudenje prve pomoči. Prav tako pa je bilo učencem všeč medgeneracijsko povezovanje – ko študenti učijo učence.

Verjamemo, da je znanje, ki so ga učenci pridobili v tem dnevu, neprecenljivo, predvsem pa upamo, da bodo to znanje obnavljali, po potrebi komu priskočili na pomoč in mu morda tako rešili življenje.

 

 Klara Hauptman