Prešeren in jaz sva se odločila, da Povodnega moža spet obudiva

in naj bo,

spoštovana učiteljica Jasmina,

tale pesem  del spomina,

ko smo v šoli veselo se učili in glave bistrili,

da smo se vse kitice naučili.

Urška Zala in povodni mož 2018

Urška Zala je s povodnim možem odplesala

in januarja 2018 je povodnega moža policija pripeljala.

Povodni mož povedal je,

da je Urška Zala svoj FB profil oblikovala,

torej je živa in zdrava.

Kje Urška Zala bi danes stanovala,

je uganka, za katero odgovor

bi policija milijon evrov dala.

Zato Urška Zala bo za vedno pri nas v šoli ostala,

dokler mularija bo Prešerna brala.

Leon Obrulj

Za Slovenijo (Tim Ličen)

Ko prijokal sem na svet,

nisem za nič si upal umret’.

Zdaj  domovina v mojem srcu gori,

zanjo se pod vsak meč postavil bi.

Čudno sliš’ se za državo umret,

gojiti čustva spet in spet.

Ta ljubezen  brezpogojna je,

naj bo prazna državna blagajna,

ali cvenka povsod preveč,

ljubezni do domovine se ne moreš odreč’.

Domoljubja ne občutiš takrat,

ko Slovenija začne na evropskem prvenstvu zmagovat’,

treba seveda je športnike spoštovat’.

A pravo domoljubje je takrat,

ko za domovino bi svoje življenje šel dat’,

zanjo boril bi se v borbi besed,

al’ pa šel z zastavo ponosno kamorkol’ vihrat’.

Sloven’c, ko tujec te vpraša,

k’tera dežela je vaša,

le rec’ mu ponosno,

v Sloveniji je vina moj’ga čaša.

Nekoč, v starih časih, ko še ni bilo Menine planine, so na Rogatcu živele gorske vile. V mesečnih nočeh so se zbirale in plesale vilinsko kolo, podnevi pa so prihajale v dolino in svetovale kmetom, kdaj naj sejejo in žanjejo. Najrajši so obiskovale pastirce, ki so na zelenih pašnikih pasli ovce. Z njimi so plesale in igrale vilinsko kolo. Najmlajša izmed njih, ime ji je bilo Biba, je bila najlepša, saj so se ji lasje lesketali kot zlato, oči pa so ji žarele kakor zvezde na nebu.

Čredo ovac so pasli tudi trije bratje pastirci, izmed katerih je bil najmlajši precej čeden in pogumen kakor lev. Nekega dne, ko so vile zopet plesale vilinsko kolo, in sicer tako lepo, da se je z njimi veselila vsa narava in so se jim celo drevesa uklonila, so se pastirci stepli. Vsi so hoteli imeti najmlajšo in najlepšo vilo za ženo.

Medtem ko so se ravsali, jim je vila rekla: »Za ženo me bo dobil tisti, ki me bo ulovil.«

»Nič lažjega,« so hudomušno odgovorili pastirci. Takrat je vila stekla po zeleni poljani, pastirci pa so se pognali za njo. Tekli so in tekli.  Najmlajši pastir se je vili toliko približal, da je lahko začutil njen dih in prestrašen utrip srca. Ko bi jo že skoraj prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, se je ozrla in potočila solzo. In glej, kamor je padla solza, tam je nastala reka. Reka je bila globoka in deroča, da so jo pastirci komaj prebrodili. Vila je bila ta čas že daleč pred njimi, vendar najmlajšega pastirja to ni ustavilo. Zavpil je za njo: »Te bom že ujel.«

»O, pa me ne boš!« Še vedno je premišljeval, kako naj bi ugnal oba brata, kajti tudi onadva nista obupala in sta se pognala za njo. Ker pa je bil še vedno hitrejši, se je vili toliko približal, da je lahko otipal njene lasje in zaznal njen prijeten vonj. Takrat je vila nenadoma izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo. In glej! Kamor je padel vilinski las, tam je zrastla Menina planina. Najmlajši pastir je videl, da sta brata upehoma obstala, da vile ni mogoče ujeti. On pa le ni obupal. Pogumno se je pognal za bežečo vilo v temni gozd Menine planine, dokler je tam na vrhu ni ujel. Nežno jo je dvignil v naročje, da bi jo poljubil na njene lepe, sinje modre oči. Takrat pa je vila zajokala. Jokala je in jokala, dokler se ni prav vsa stopila v solze. In glej! Kamor so na zemljo padle solze, tam je nastalo jezero Biba.

Tako se je moral tudi najmlajši in najpogumnejši pastir vrniti k svoji čredi praznih rok. Tako je nastala Menina planina z jezerom Biba. V mesečnih nočeh pa se še danes sliši šumenje vode v jezeru, ker se vile Menine v njem najraje kopajo.

Sara Krstič

Tistega dne je naša četa v zgodnjem večeru prišla do gozdne poseke. Bilo je mrzlo in veje so pokale pod našimi nogami, ledene sveče so visele z vej in od daleč smo slišali volkove. Vedel sem, da se bo zgodilo nekaj nepričakovanega.

 V bližini smo zaslišali strele. Zaradi šumenja in zvokov iz gozda nismo vedeli, od kod prihaja zvok. Zajela nas je panika. Nismo vedeli, kam bi se skrili. Bali smo se za življenje, saj so bili streli vse glasnejši. Vsa moja četa se je skrila, jaz pa sem kar stal.

Misli sem, da bodo sovražniki zadovoljni s samo eno žrtvijo. Prišli so do mene in verjeli moji prevari. Odpeljali so me do visokega drevesa in vedel sem, kaj me čaka. Okoli vratu so mi zavezali debelo vrv in me obesili. Še zadnjič sem izdihnil in umrl.

Moja smrt je bila hitra. Žrtvoval sem se za četo. Še danes v gozdu stoji moj spomenik v čast moje hrabre smrti.

Urh Uratnik, 5. c

Pika Nogavička dobi Gospoda Ficka

Bil je zelo zelo deževen dan. Pika je bila sama doma. Bila je nesrečna, ker je Anica in Tomaž nista prišla obiskat. Kar naenkrat je zazvonil zvonec. Žalostno je odšla odpret vrata. Pred vrati sta stala Anica in Tomaž. Pika Nogavička se ju je tako razveselila, da je kar zaplesala od veselja. Končno ni bila več žalostna.

Pika in prijatelja Anica in Tomaž so se tako zabavali, da se je vsa hiša tresla. Igrali so se modno revijo, vila Čira Čara ima talent, kdo lepše nariše konja in skrivalnice. Ko so končali z igranjem, se je Anica spomnila, da morata s Tomažem domov na kosilo. Piki pa sta obljubila, da se vrneta takoj po kosilu. Ko je rdečelasa navihanka ostala sama, ji je bilo spet dolgčas. Čez čas se je ponovno oglasil zvonec. Pika Nogavička je bila zelo vesela, saj je mislila, da sta Tomaž in Anica. Ko je odprla vrata, je pred njo stala opica. To jo je zelo začudilo, saj tega ni niti malo pričakovala. Opico je vzela v naročje in jo odnesla v hišo. Razmišljala je, če bi malo kosmatinko kar obdržala in se odločila, da bi bilo to še najbolje. Ravno, ko je brskala pod posteljo, da bi našla kakšne ostanke od kosila, s katerimi bi nahranila novo prebivalko vile Čira-čara, je spet zazvonilo. Vrnila sta se njena prijatelja. Ko sta zagledala opico, sta bila zelo presenečena. Tomaž je vprašal, kje jo je dobila. Pika mu je povedala, da jo je našla pred vrati. To se sliši zelo čudno, kajne? A je res. Pika Nogavička je prijatelja prosila za pomoč. Vprašala ju je, če bi lahko Anica zanjo sešila srajčko, Tomaž izbral ime, ona sama pa bo razmišljala, od kod je prišlo to nenavadno malo bitje. Čez pol ure so se zbrali v dnevnem prostoru in vsi, razen Pike, so svojo nalogo končali. Anica je naredila oblačila, Tomaž je našel ime – gospod Ficko, edino Pika, ki se je izmed vseh najbolj trudila in znojila, ni rešila uganke. Naslednji dan je k Piki prišel poštar. Vprašal jo je, če je dobila paket z opico. Pika je prikimala, seveda pa je hotela vedeti, kdo ji to pošilja. Poštar ji je razkril skrivnost. Opico ji je pošiljal njen oče iz Afrike in ji naročal, naj lepo skrbi zanjo, ker pride čez tri tedne domov in hoče videti opico živo in zdravo.

Tako je Pika Nogavička dobila novega kosmatega prijatelja in če je bilo vreme še tako nemogoče, ji nikoli več ni bilo dolgčas. Mali gospod Ficko je bil namreč še bolj navihan in podmazan z vragolijami kot ona sama in od njega se je imela še marsikaj naučiti.                                                                                  Tjaša Bartol, 5. c

Pika

Pika je lahko neskončna in velika.

Lahko je majhna in se komaj opazi.

Lahko je pisana in zelo zanimiva.

Pika je lahko kot ime ali kot packa v zvezku.

Za nekoga je vsakdanja, za drugega pa redek pojav.

Pika me mika, da jo naredim,

ko proti konci te pesmice hitim.                                         Živa Foltyn, 5. c