Kako je nastala Menina planina z jezerom Biba (razlagalna pripovedka)

Nekoč, v starih časih, ko še ni bilo Menine planine, so na Rogatcu živele gorske vile. V mesečnih nočeh so se zbirale in plesale vilinsko kolo, podnevi pa so prihajale v dolino in svetovale kmetom, kdaj naj sejejo in žanjejo. Najrajši so obiskovale pastirce, ki so na zelenih pašnikih pasli ovce. Z njimi so plesale in igrale vilinsko kolo. Najmlajša izmed njih, ime ji je bilo Biba, je bila najlepša, saj so se ji lasje lesketali kot zlato, oči pa so ji žarele kakor zvezde na nebu.

Čredo ovac so pasli tudi trije bratje pastirci, izmed katerih je bil najmlajši precej čeden in pogumen kakor lev. Nekega dne, ko so vile zopet plesale vilinsko kolo, in sicer tako lepo, da se je z njimi veselila vsa narava in so se jim celo drevesa uklonila, so se pastirci stepli. Vsi so hoteli imeti najmlajšo in najlepšo vilo za ženo.

Medtem ko so se ravsali, jim je vila rekla: »Za ženo me bo dobil tisti, ki me bo ulovil.«

»Nič lažjega,« so hudomušno odgovorili pastirci. Takrat je vila stekla po zeleni poljani, pastirci pa so se pognali za njo. Tekli so in tekli.  Najmlajši pastir se je vili toliko približal, da je lahko začutil njen dih in prestrašen utrip srca. Ko bi jo že skoraj prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, se je ozrla in potočila solzo. In glej, kamor je padla solza, tam je nastala reka. Reka je bila globoka in deroča, da so jo pastirci komaj prebrodili. Vila je bila ta čas že daleč pred njimi, vendar najmlajšega pastirja to ni ustavilo. Zavpil je za njo: »Te bom že ujel.«

»O, pa me ne boš!« Še vedno je premišljeval, kako naj bi ugnal oba brata, kajti tudi onadva nista obupala in sta se pognala za njo. Ker pa je bil še vedno hitrejši, se je vili toliko približal, da je lahko otipal njene lasje in zaznal njen prijeten vonj. Takrat je vila nenadoma izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo. In glej! Kamor je padel vilinski las, tam je zrastla Menina planina. Najmlajši pastir je videl, da sta brata upehoma obstala, da vile ni mogoče ujeti. On pa le ni obupal. Pogumno se je pognal za bežečo vilo v temni gozd Menine planine, dokler je tam na vrhu ni ujel. Nežno jo je dvignil v naročje, da bi jo poljubil na njene lepe, sinje modre oči. Takrat pa je vila zajokala. Jokala je in jokala, dokler se ni prav vsa stopila v solze. In glej! Kamor so na zemljo padle solze, tam je nastalo jezero Biba.

Tako se je moral tudi najmlajši in najpogumnejši pastir vrniti k svoji čredi praznih rok. Tako je nastala Menina planina z jezerom Biba. V mesečnih nočeh pa se še danes sliši šumenje vode v jezeru, ker se vile Menine v njem najraje kopajo.

Sara Krstič