Ob sedmih zjutraj, ko bi se običajno pripravljala na preduro, sem se kot muha zbegano podila po stanovanju. Od sendvičev do soka in nazaj do oblačenja in pripravljanja pisalnih pripomočkov. Ob 7.30 sem ugotovila, da mi je zmanjkalo salame, zato sem zdirjala v trgovino.

»Ampak Aja, kam se ti je tako mudilo?« bi me lahko vprašali in jaz bi vam odgovorila: »Špricat’ šolo!«

No, priznati moram, da je bilo sila zabavno »špricanej«. Ob osmih smo osmi razredi (vidite ironijo?) posedli svoje zadnjice na avtobus in se odpeljali kulturnemu dnevu naproti. Prva postaja je bil knjižni sejem, moj »ahem« osebni raj na Zemlji. Po 45-minutnem tekanju po nadstropjih, prepolnih literarnih mojstrovin, smo se dobili pred vhodom Cankarjevega doma, kjer se sejem nahaja vsako leto. Prestrašeni bi bili nad količino knjig, ki sem jih do konca dneva tovorila s sabo!

Ko smo se vsi zbrani v podrtem gosjem redu sprehodili skozi center Ljubljane, smo naredili veeeelik ovinek (ker so učitelji očitno menili, da smo potrebni sprehoda) in se ustavili pred vhodom v jezikovno šolo Verba. Joooj, kako je bilo … zgodovinsko! Skoraj ni bilo vogala, ki ne bi bil oblečen s plakati starih filmov, filmskih pripomočkov in stvari, starih vsaj 50 let, torej iz prejšnjega stoletja.. A ni bilo veliko časa za turistični ogled, saj smo se razporedili po skupinah. Pogovarjali smo se špansko (Hola!), portugalsko (Ola!), latinsko (Ave!), angleško (Hello!) in po francosko (Bonjour!). Razprave, da jim ni para! A tudi vsega lepega je enkrat konec. Tako smo pobrali šila in kopita in se ob enih, ob prihodu v šolo, pognali na kosilo. »Hoja človeka izstrada, veste?«

Aja Vrenjak

[Show as slideshow]

Na četrtek, 6. 10., smo 8. razredi pobrali šila in kopita in se z avtobusom zapeljali na Dolenjsko.

Naša prva postaja je bil grad Bogenšperk. Izvedeli smo, da je bil zgrajen po potresu kot nadomestilo gradu Lihtenstein, njegov prvi lastnik pa je bila rodbina Wagen. Najpomembnejši lastnik je bil Janez Vajkard Valvasor – področni raziskovalec, geograf, kartograf, naravoslovec, etnolog, zgodovinar in pisec ene najpomembnejših slovenskih knjig, Slave vojvodine Kranjske. Knjiga obsega 3000 strani v 4 delih in opisuje šege, kulturo, običaje ter pokrajino tedanje Kranjske.

Po prepolnih delovnih listih smo nadaljevali v Muljavo, rojstni kraj pripovednika, pisatelja in časnikarja Josipa Jurčiča. Ta je napisal prvi slovenski roman Deseti brat, prvo slovensko zgodovinsko povest Jurij Kozjak, prvo realistično povest Sosedov sin, prvo slovensko humoresko Kozlovska sodba v Višnji gori, skupaj s Kersnikom pa je napisal tudi prvi slovenski zgodovinski roman Rokovnjači. Mi smo si ogledali Jurčičevo domačijo, z njegovo hišo in vso kramo vred, prijazna gospa pa nam je predstavila tudi Krjavljevo kočo.

Odpeljali smo se naprej v Rašico, rojstni kraj Primoža Trubarja. Ogledali smo si ročno vezavo knjig, potem panam je gospod Andrej kot po tekočem traku serviral Trubarjevo protestantsko zgodovino. Njegovi knjigi, Abecednik in Katekizem, sta Slovencem dala ime, zato mu rečemo tudi »oče slovenščine«. Trubarjeva domačija obsega hišo s spominsko sobo, mlin, vodno žago, galerijo skedenj, krčmo Trubarjev gaj, kozolec in obrežje potoka.

Kot zadnjo smo si ogledali spominsko ploščo pisatelja, kritika, pesnika, učitelja, jezikoslovca, časnikarja in politika Frana Levstika. Sprehodili smo se tudi do 200 let starega Ilijevega kozolca, zgrajenega popolnoma brez železnih žebljev, kjer je Levstik zapisal povest o Martinu Krpanu.

Čeprav nerada priznam, je bil poleg vsega novega znanja moj najljubši del dneva, ko smo se ob treh popoldne veseli in izmučeni spakirali v avtobuse. Do konca vožnje smo pokali vice, se smejali in obujali smešne spomine na preteklo dopoldne in del popoldneva.

[Show as slideshow]

Aja Vrenjak

Naravoslovni dan se je odvijal z učenci šestega razreda v sodelovanju s Turističnim društvom Radomlje. Učenci so se učili o različnih rastlinah, ki ogrožajo naše okolje.

Tine Majhenič iz 6. razreda nam je povedal: Na lep sončen dan tretjega, četrtega in petega oktobra sta učiteljica Osolin ter učitelj Mikuž pripravila raziskovanje ob Kamniški Bistrici. Turistično društvo Radomlje je organiziralo ogled invazivnih rastlin.

Ob Bistrici smo hodili približno 30 minut in opazovali. Razdelili smo se v skupine, kjer smo sodelovali štirje učenci. Vsaka skupina je odšla posebej z voditeljem; ta nam je pokazal različne invazivne rastline, ki ogrožajo »obalo« Kamniške Bistrice in škodujejo drugim rastlinam ter niso značilne za Slovenijo. Cilj naravoslovnega dne je bil preprečevanje vnosa novih vrst invazivnih rastlin, prepoznavanje invazivnih rastlin ter zavedanje njihovega vpliva na okolje. Razredna interakcija in medsebojno delo sta bila ključ do znanja.

Leon Obrulj

V petek, 30. 9. 2016, smo se učenci sedmih razredov odpravili v Tehniški muzej Slovenije (TMS), ki se nahaja v kartuzijanskem samostanu Bistra v Bistri pri Vrhniki in ponuja obiskovalcem ogled številnih zbirk ter pestro ponudbo izobraževalnih vsebin. 

Ogled je za nas organizirala učiteljica Jelka Frelih, spremljali pa so nas razredničarke, Blanka Čad in učitelj Franc Napast, ki se na tehnične zadeve zelo spozna.

V muzeju, ki je  naš ponos, smo si ogledali različne poskuse, ki so jih pripravili učenci s Fakultete za strojništvo. Stroji, ki so jih predstavili, so počeli zanimive stvari, kot so: prelaganje drv, lopar, ki je odbijal žogice za tenis, mehčanje plastike, 3D-tiskanje, lahko smo vžigali avto … V drugi polovici dneva smo si ogledali razstavo Nikole Tesle (njegove poskuse) in obsežno zbirko Titovih avtomobilov.

Meniva, da je bila razstava avtomobilov za večino najbolj zanimiva, saj smo videli razvoj avtomobilov prav od začetka do zdaj. Poleg avtomobilov smo si ogledali tudi razstavo različnih koles in avtobusov ter makete letal in vlakov. Bili smo navdušeni.

Tehniški dan se nama je zdel zelo zanimiv in poučen. Verjameva, da smo se vsi naučili kaj novega in si v prihodnosti želiva še več tovrstnih dni.

[Show as slideshow]

Eva Ogrinec in Eva Kapus

Potekal je od 28.–30. septembra 2016 v Centru Sonček v vasi Elerji na Miljskem polotoku, tik ob meji z Italijo. Od morja je center oddaljen 5 km. S hriba je lep razgled, obkroža pa ga čudovita okolica in tišina. 

Pobudo za tabor je dala šolska svetovalna služba. Udeležilo se ga je 25 učencev od 6.–9. razreda, tako fantje kot dekleta, ki so jih spremljale Darja Pekolj, Magdalena Tehovnik, Tina Verbančič in Metka Čižmek. Kot zanimivost naj povemo, da so si učenci hrano pripravljali sami. Cilja tabora sta bila učenje socialnih in komunikacijskih veščin, ki so ju dosegli s poslušanjem, dogovarjanjem, zaupanjem, usklajevanjem ter sodelovanjem. Učenci so izkusili  tudi hipoterapijo (terapija s konji), ki jih je navdušila. V prostem času so se kopali v bazenu in uživali v toplih dnevih, polnih spominov na poletje. Poleg tega so sodelovali v socialnih igrah in različnih delavnicah, npr.: ustvarjanje z glino, čustvena in komunikacijska delavnica in še in še. Za tiste, ki vas je novica pritegnila, vam bo koristila informacija, da  bo šolska svetovalna služba tabor organizirala tudi naslednje leto, zato dobrodošli že vnaprej.

Hana Pavšek, Tadeja Rems