Ob sedmih zjutraj, ko bi se običajno pripravljala na preduro, sem se kot muha zbegano podila po stanovanju. Od sendvičev do soka in nazaj do oblačenja in pripravljanja pisalnih pripomočkov. Ob 7.30 sem ugotovila, da mi je zmanjkalo salame, zato sem zdirjala v trgovino.
»Ampak Aja, kam se ti je tako mudilo?« bi me lahko vprašali in jaz bi vam odgovorila: »Špricat’ šolo!«
No, priznati moram, da je bilo sila zabavno »špricanej«. Ob osmih smo osmi razredi (vidite ironijo?) posedli svoje zadnjice na avtobus in se odpeljali kulturnemu dnevu naproti. Prva postaja je bil knjižni sejem, moj »ahem« osebni raj na Zemlji. Po 45-minutnem tekanju po nadstropjih, prepolnih literarnih mojstrovin, smo se dobili pred vhodom Cankarjevega doma, kjer se sejem nahaja vsako leto. Prestrašeni bi bili nad količino knjig, ki sem jih do konca dneva tovorila s sabo!
Ko smo se vsi zbrani v podrtem gosjem redu sprehodili skozi center Ljubljane, smo naredili veeeelik ovinek (ker so učitelji očitno menili, da smo potrebni sprehoda) in se ustavili pred vhodom v jezikovno šolo Verba. Joooj, kako je bilo … zgodovinsko! Skoraj ni bilo vogala, ki ne bi bil oblečen s plakati starih filmov, filmskih pripomočkov in stvari, starih vsaj 50 let, torej iz prejšnjega stoletja.. A ni bilo veliko časa za turistični ogled, saj smo se razporedili po skupinah. Pogovarjali smo se špansko (Hola!), portugalsko (Ola!), latinsko (Ave!), angleško (Hello!) in po francosko (Bonjour!). Razprave, da jim ni para! A tudi vsega lepega je enkrat konec. Tako smo pobrali šila in kopita in se ob enih, ob prihodu v šolo, pognali na kosilo. »Hoja človeka izstrada, veste?«
Aja Vrenjak
