Japonščina je zapleten jezik in zelo malo Slovencev jo zna. Na naši šoli je učiteljica, ki ta nenavadni jezik tekoče govori. To je učiteljica Martina Petrač Hvalica, učiteljica angleščine, ki se je odločila, da bo nas, učence, s tem, po mojem mnenju, fascinantnem jezikom, podrobneje seznanila. In tako smo na šoli dobili interesno dejavnost – japonščino.

Obiskuje jo 12 učencev, ki se srečujejo se vsak ponedeljek, 7. šolsko uro. Učiteljica Martina Petrač Hvalica je povedala, da načrtuje 30 ur, pri katerih se bomo učenci učili japonskega jezika, pisave ter spoznavali japonsko kulturo.

Ker učiteljice sama ne poznam dobro, prepričana sem pa, da tudi vi ne, sem se odločila, da vam jo predstavim. Zastavila sem ji nekaj vprašanj, na katere je podala zanimive odgovore. Verjamem, da vas bodo presenetili. Mene zagotovo so.

Kako bi se opisali s tremi pridevniki?

Lepa, pametna in skromna.

Kaj ste po poklicu?

Sem profesorica angleščine in japonščine.

Zakaj ste je odločili za študij teh dveh jezikov?

Angleščino imam zelo rada, zato sem jo želela tudi študirati. Na fakulteti pa je bilo mogoče poleg angleščine izbrati še en jezik. Po kratkem premisleku sem se odločila za japonščino, ki je bila zame takrat nekaj norega in zanimivega.

Ali ste že bili na Japonskem?

Na Japonskem sem bila 2-krat. Prvič sem preživela en mesec na univerzi v mestu Sendai, drugič pa sem sedem mesecev študirala v mestu Maebaski (blizu Tokia).

Kaj bi izpostavili o Japonski?

Japonska je dežela, kjer sobivajo nasprotja: tradicionalno in moderno, odprto in zaprto, narava in tehnologija … To jo dela zelo zanimivo.

Ali ste radi učiteljica? Zakaj?

Zelo rada sem učiteljica, ker uživam v delu z otroki in obožujem angleščino. Ta služba mi je pisana na kožo.

Kaj počnete v prostem času?

V prostem času rada berem, igram na inštrumente in gledam poučne videe na YouTube.

Katera je vaša najljubša hrana, film, pesem?

Moja najljubša hrana je solata ali čokolada, film Gospodar prstanov, pesem Sound of Silence od skupine Disturbed, knjiga Robin Hood – The Farseer Trilogy.

Kaj bi vzeli na samotni otok?

Na samotni otok bi vzela ležalnik, knjige in kopalke, da bi imela tropske počitnice.

Kaj bi radi sporočili učencem naše šole?

Življenje ni potica!

Laura Kočar

Prednostna naloga letošnjega šolskega leta je bila prepoznavanje in zmanjševanje nasilja v kakršni koli obliki med učenci. Vse informacije o aktualni problematiki nam je posredovala šolska pedagoginja Metka Čižmek, ki je hkrati tudi podravnateljica šole in nepogrešljivi člen šolske svetovalne službe. Svoja vrata je na stežaj odprla in prijeten klepet pred začetkom novega delovnega dne se je začel.

S čim se ukvarjate na naši šoli?

Sem pedagoginja, kar pomeni, da je moje delo, kar se tiče učencev, vpis predšolskih otrok v prvi razred in spremljanje le-teh do konca devetega razreda. Spremljam njihovo vedenje, njihov učni napredek, pri učencih pomagam tudi učiteljem. Glede vedenja posameznikov se pogovarjam s starši in učitelji. Pri svojem delu poskušam najti sistemske rešitve. V zvezi z vedenjem sem sodelovala pri vzgojnem načrtu šole, ki ga spremljam in ga poskušam izboljšati.

Kaj poskušate narediti proti nasilju?

Težko je reči, kaj poskušam narediti proti nasilju. Dejstvo je, da nasilje je in vedno bo. Trudimo se, da bi to nasilje zmanjšali in opolnomočili učence. Tiste, ki so nasilni v tem smislu, da bi poskušali najti drugačne rešitve, in žrtve nasilja, da bi se znali postaviti zase. Ker je to dolgotrajno delo, se nekatere stvari obrestujejo šele, ko učenci zapustijo šolo.

Ali so na šoli kakšne dejavnosti proti nasilju?

Seveda. Rečemo jim socialne veščine, s katerimi vi, učenci, začnete že v prvem razredu. Ko pride do konfliktov, vas naučijo, kako jih rešiti, npr. v jutranjem krogu ste si podajali žogici in je lahko govoril le tisti, ki jo je imel v rokah ipd.  Tako ste se naučili veščine poslušanja, učite se spoštovati in vse, kar spada zraven. Vsega se ne da rešiti v jutranjem krogu. Če pride do večjega konflikta, socialne delavke prihajamo na razredne ure, da vam ga pomagamo rešiti. Zadnje čase ugotavljamo, da je čedalje manj fizičnega nasilja, več je verbalnega, se pravi, da nekoga užališ ali mu škoduješ z besedami. Če žrtve nasilja to povedo, se lahko o tem pogovorimo in rešimo konflikte. Problem je, če tega ne povedo. Ker to zadržujejo v sebi, se počutijo slabo. Ob daljšem prekritem nasilju lahko postanejo žrtve tudi same nasilne. Dostikrat pa so učenci nasilni zaradi stisk, ki jih prinesejo od doma, zato jih poskušamo rešiti skupaj z njihovimi starši.

Kaj boste v bodoče naredili proti nasilju?

Vsako leto na šoli izvedemo ankete o počutju, s katerimi izvemo, kako se učenci počutite in kateri razredi so “kritični”. Skupaj z ostalimi socialnimi delavkami se med razredno uro odpravimo v te razrede in jim poskušamo pomagati pri reševanju konfliktov. O tem se kasneje pogovarjamo tudi z učitelji in s starši na roditeljskih sestankih. Poskušamo pomagati s povezovalnimi navadami, mediacijo, o nasilju se pogovarjamo naglas. Letos smo organizirali doživljajski tabor, na katerega smo povabili 25 učencev, kjer smo se družili, povezovali in na ta način pripomogli k njihovemu ozaveščanju vedenja in iskanju boljših rešitev. Vidi se napredek. Učenci znate vljudno pristopiti do učiteljev in se kulturno obnašati.  Vendar … kot sem že povedala, to je dolgotrajno delo, ki ga je težko prenesti na vse učence, saj vas 727.

Ali menite, da je na naši šoli manj nasilja kot pred leti?

Na šoli sem že dolgo časa. Rekla bi, da je nasilja enako. Res pa je, da je bilo včasih več fizičnega nasilja. Zdaj je več besednega. Mislim, da so za besedno nasilje krivi tudi telefoni, ki jih včasih ni bilo. Ko se popoldne pogovarjate po telefonih, se včasih žalite, zato prepiri nastanejo že v popoldanskem času, vi pa ji prinesete s seboj v šolo. Ko to osebo vidite in ste nanjo jezni, na žalost, pogosto odreagirate z nasiljem.

Ali ste zadovoljni z napredkom pri posredovanju in reševanju konfliktov?

Vidim napredek, še posebej pri osmih in devetih razredih. Ponosni smo, da so se v devetih letih naučili spoštljivega pristopa in kulturnega vedenja. Upam, da se bodo ob skupnem sodelovanju staršev, učiteljev z učenci odnosi še izboljšali in bo šola postala v resnici  prijeten prostor za vse.

Eva Kapus, Eva Ogrinec