Prednostna naloga letošnjega šolskega leta je bila prepoznavanje in zmanjševanje nasilja v kakršni koli obliki med učenci. Vse informacije o aktualni problematiki nam je posredovala šolska pedagoginja Metka Čižmek, ki je hkrati tudi podravnateljica šole in nepogrešljivi člen šolske svetovalne službe. Svoja vrata je na stežaj odprla in prijeten klepet pred začetkom novega delovnega dne se je začel.
S čim se ukvarjate na naši šoli?
Sem pedagoginja, kar pomeni, da je moje delo, kar se tiče učencev, vpis predšolskih otrok v prvi razred in spremljanje le-teh do konca devetega razreda. Spremljam njihovo vedenje, njihov učni napredek, pri učencih pomagam tudi učiteljem. Glede vedenja posameznikov se pogovarjam s starši in učitelji. Pri svojem delu poskušam najti sistemske rešitve. V zvezi z vedenjem sem sodelovala pri vzgojnem načrtu šole, ki ga spremljam in ga poskušam izboljšati.
Kaj poskušate narediti proti nasilju?
Težko je reči, kaj poskušam narediti proti nasilju. Dejstvo je, da nasilje je in vedno bo. Trudimo se, da bi to nasilje zmanjšali in opolnomočili učence. Tiste, ki so nasilni v tem smislu, da bi poskušali najti drugačne rešitve, in žrtve nasilja, da bi se znali postaviti zase. Ker je to dolgotrajno delo, se nekatere stvari obrestujejo šele, ko učenci zapustijo šolo.
Ali so na šoli kakšne dejavnosti proti nasilju?
Seveda. Rečemo jim socialne veščine, s katerimi vi, učenci, začnete že v prvem razredu. Ko pride do konfliktov, vas naučijo, kako jih rešiti, npr. v jutranjem krogu ste si podajali žogici in je lahko govoril le tisti, ki jo je imel v rokah ipd. Tako ste se naučili veščine poslušanja, učite se spoštovati in vse, kar spada zraven. Vsega se ne da rešiti v jutranjem krogu. Če pride do večjega konflikta, socialne delavke prihajamo na razredne ure, da vam ga pomagamo rešiti. Zadnje čase ugotavljamo, da je čedalje manj fizičnega nasilja, več je verbalnega, se pravi, da nekoga užališ ali mu škoduješ z besedami. Če žrtve nasilja to povedo, se lahko o tem pogovorimo in rešimo konflikte. Problem je, če tega ne povedo. Ker to zadržujejo v sebi, se počutijo slabo. Ob daljšem prekritem nasilju lahko postanejo žrtve tudi same nasilne. Dostikrat pa so učenci nasilni zaradi stisk, ki jih prinesejo od doma, zato jih poskušamo rešiti skupaj z njihovimi starši.
Kaj boste v bodoče naredili proti nasilju?
Vsako leto na šoli izvedemo ankete o počutju, s katerimi izvemo, kako se učenci počutite in kateri razredi so “kritični”. Skupaj z ostalimi socialnimi delavkami se med razredno uro odpravimo v te razrede in jim poskušamo pomagati pri reševanju konfliktov. O tem se kasneje pogovarjamo tudi z učitelji in s starši na roditeljskih sestankih. Poskušamo pomagati s povezovalnimi navadami, mediacijo, o nasilju se pogovarjamo naglas. Letos smo organizirali doživljajski tabor, na katerega smo povabili 25 učencev, kjer smo se družili, povezovali in na ta način pripomogli k njihovemu ozaveščanju vedenja in iskanju boljših rešitev. Vidi se napredek. Učenci znate vljudno pristopiti do učiteljev in se kulturno obnašati. Vendar … kot sem že povedala, to je dolgotrajno delo, ki ga je težko prenesti na vse učence, saj vas 727.
Ali menite, da je na naši šoli manj nasilja kot pred leti?
Na šoli sem že dolgo časa. Rekla bi, da je nasilja enako. Res pa je, da je bilo včasih več fizičnega nasilja. Zdaj je več besednega. Mislim, da so za besedno nasilje krivi tudi telefoni, ki jih včasih ni bilo. Ko se popoldne pogovarjate po telefonih, se včasih žalite, zato prepiri nastanejo že v popoldanskem času, vi pa ji prinesete s seboj v šolo. Ko to osebo vidite in ste nanjo jezni, na žalost, pogosto odreagirate z nasiljem.
Ali ste zadovoljni z napredkom pri posredovanju in reševanju konfliktov?
Vidim napredek, še posebej pri osmih in devetih razredih. Ponosni smo, da so se v devetih letih naučili spoštljivega pristopa in kulturnega vedenja. Upam, da se bodo ob skupnem sodelovanju staršev, učiteljev z učenci odnosi še izboljšali in bo šola postala v resnici prijeten prostor za vse.
Eva Kapus, Eva Ogrinec