Ko  nam je učiteljica v začetku septembra povedala, da se bliža kolesarski izpit, sem se tega zelo razveselila. Na začetku smo spoznali različne vrste prometnih znakov. Zelo mi je bilo všeč, ker je učiteljica med razlaganjem  pripovedovala zgodbice iz resničnega življenja.

Učili smo se tudi, kako se na kolesu nakazuje sprememba smeri vožnje. Opozorjeni smo bili, da se zavija v lepem loku. Enkrat na teden smo za dve uri obiskali  šolsko računalnico, kjer smo s pomočjo posebnega računalniškega programa vadili prometna pravila in predpise. Program mi je bil všeč, saj si v primeru napačnih  odgovorov lahko prebral pravilno razlago z utemeljitvijo. Fino se mi je zdelo, da smo dobili tudi svoja gesla.

Kdor je uspešno opravil teoretični del izpita, se je lahko čez teden dni preizkusil v vožnji na cesti. Meni, na žalost. v prvem poskusu ni uspelo. Zmotila sem se pri pomembnem vprašanju, kjer sem spregledala znak za prednostno cesto. Ko sem  prišla domov, sem očiju omenila ta znak in povedal mi je, kako zelo pomemben je za našo varnost. Ko smo preizkus ponavljali, sem na srečo dobila povsem enako vprašanje. Seveda sem ga imela prav in tako uspešno naredila izpit.

Uspešno opravljenemu teoretičnemu delu je sledila praksa. Celo dopoldne smo vadili na prometnem in spretnostnem poligonu. Učiteljica Bojana je izmenično jemala po pet otrok s seboj na vožnjo in se z njimi odpravila na cesto. Našo vožnjo, upoštevanje pravil in predpisov, odnos do ostalih udeležencev v prometu pa so budno spremljali nadzorni učitelji. Ob koncu dneva smo se zbrali v matični učilnici in naredili temeljito analizo dejavnosti. Učiteljica se je z vsakim učencem pogovorila o tem, kaj mu gre na kolesu in v prometu dobro, ter kje mora biti še posebej pozoren. Kdor je bil uspešen, mu je podelila kolesarski izpit.

Dobili smo kolesarsko izkaznico, ki smo jo odnesli domov, da so jo starši podpisali, nanjo pa smo prilepili tudi svojo fotografijo. Naslednji dan smo jo prinesli nazaj v šolo, ker jo je učiteljica nesla ravnateljici, da jo je podpisala še ona. Dobili smo tudi evidenčno številko. Ko smo izkaznico končno dobili v svojo trajno last, sem prišla domov presrečna. Vsi so mi čestitali. Zame je bil to res pomemben dosežek.

V tednih priprav na kolesarski izpit sem se naučila veliko novih reči in seveda dobila izpit. Zdaj se lahko vozim s kolesom, kolikor mi srce poželi.

  Sara Jeršin, 5. d