Če bi zvezda padla na Zemljo …

Lovro F.: Če bi zvezda padla na Zemljo, bi vsi rekli: »Uaaauu!«
Svit: Zemlja bi se spremenila v tisoče koščkov Zemlje.
Tine: Zemlja bi se razpočila kot pomaranča.
Yana: Zemlja bi se zavrtela v nasprotno smer in bila bi prekrita s srebrnim snegom.
TAJ: Zvezda bi na Zemljini skorji naredila velikansko luknjo …
NINA: Vsakemu od nas bi izpolnila eno željo.
NAJA: Zemlja bi se posrebrila, vsak Zemljan pa opekel.
MATEVŽ: Na Zemlji bi potem izgledalo kot v peklu.
PATRICIJA: Zemlja bi postala ognjena kepa.
IRENEJ: Vse na Zemlji bi se raztreščilo kot bomba.
MARK: Vsi bi prišli gledat in občudovat zvezdo. Posebej zvezdoslovci.
ADNA: Ljudje bi zadihali zvezdni prah.
ŽIGA: Znanstveniki bi se zbrali, da bi zvezdo preučevali, se kaj novega naučili.
EVA: Žal bi Zemlja vsa zgorela. Ojooj!
SARA: Vsakdo izmed nas bi si zaželel, da se mu uresniči neizpolnjena želja.
LIA: Prav vsi na svetu bi se čudili temu pojavu, če bi sploh preživeli.

Kaj je sreča? Nekaj preprostega ali nekaj težko dosegljivega? Kdaj ste srečni?

Sreča je nekaj preprostega. Ko igram  košarko, sem srečen.
Ko sem z družino ali igram nogomet ali oboje.
Ko plezam in se igram s prijatelji. Nič posebnega ne potrebujemo za srečo.
Če verjameš, da si srečen, je sreča dosegljiva. Če ne verjameš, je težko dosegljiva.
Zame je sreča lahko dosegljiva, ker je vsak srečen, če hoče.
Ko z bratom delam snežaka, sem srečna. Ampak sreča je zame težko dosegljiva, če ni snega😊.
Srečen sem, ko me imajo drugi radi in jaz njih.
Sreča je nekaj preprostega, vsakdo jo kdaj ima. S prijatelji sem srečna.
Če si zdrav, si srečen.
Srečen sem na potovanju s starši in brati.
Za srečo ne potrebuješ veliko denarja. Le če ti kdo stoji ob strani, je sreča.
Srečna sem, ko grem zjutraj v šolo.
Srečna sem, ker imajo starši službo in ni vojne.
Eni imajo veliko bogatijo, pa niso srečni. Čudno.
Otroci so radi srečni. Srečni so že, če jim starši omogočijo igranje.
Srečen sem, ko mami peče palačinke in diši cela hiša.
Če si kdaj nesrečen, veš, da boš zopet srečen. Sreča je za prvim vogalom.
Sreča nikoli ne počiva😊.
Človek ne more biti vedno srečen. Srečen sem, če se tako odločim.

I’ll write a haiku,
the one that’s made just for you,
but stay here, with me.

My brain is empty,
inspiration is leaving,
and – what now, lovely?

Once I just felt your
lips touch my red, red cheeks – that
I’ll never forget.

When I’m without you,
my breaths stab my heart for fun.
And you have no clue.

            Že od nekdaj imam rada živali in zato jih imam nekaj tudi doma. Na začetku poletnih počitnic pa se mi je zgodilo nekaj posebnega.
Stari starši imajo doma kokoši. Dedek je opazil, da ena od kokoši stalno čepi na gnezdu. Vedel je, da si s sestrico že od nekdaj želiva malih piščančkov. Vprašal naju je, če želiva, da kokoško pripravi na gnezdenje. To pomeni, da bi jo premestil v drug kokošnjak in ji vsa znesena jajca puščal v gnezdu. Bili sva navdušeni! Vsak dan sva jo hodili opazovat. Pridno je sedela na jajcih in jih ogrevala s svojim telesom. Vmes je popila le malo vode in pojedla nekaj zrn. To je trajalo cele tri tedne. Končno sva s sestrico dočakali dan, ko so izpod kokljinih peruti prikukali štirje drobni rjavi in rumeni piščančki. Koklja se je za svoje tri petelinčke in eno kokoško zelo bala. Vsakogar, ki se jim je skušal približati, je okljuvala. Določili sva, da sta svetla petelinčka moja, za kokoško in temnega petelinčka pa je skrbela sestrica. Božali sva jih. Takrat sva že uspeli kakšnega uloviti. Ker so bili nemirni, sva jih morali hitro izpustiti. Brž so stekli za ostalimi. Domov sva jih odnesli že naslednji dan. Sprva so le prestrašeno čivkali, naslednjega dne pa so že radovedno raziskovali naš vrt. Piščančki so hitro rasli in veselo tekali naokrog. Kmalu so postali že bolj samostojni. Tudi naju so se že navadili in veselo so pritekli k nama, ko so naju zagledali. S sestrico sva se z njimi najraje igrali igro Piščančji nogomet. Našli sva črva in nato navijali vsaka za svoja dva piščančka, kdo ga bo pojedel. Hitro so odrasli. Pred počitnicami na morju smo jih nesli nazaj k babici in dedku, da sta poskrbela zanje. Tudi potem sva še velikokrat prišli tja in se z njimi igrali. A nekega dne je moj beli petelinček zletel čez ograjo in nikjer več ga nismo našli, drugega pa smo prodali na kmetijo. Petelinček in kokoška moje sestrice pa sta ostala pri starih starših, kjer ju obiščemo še danes.
Piščančki so mi krajšali čas med počitnicami, z njimi sem se zabavala in igrala, zanje skrbela in tako se mi je uresničila velika želja.  

Lucija Meglič, 5. d-razred

Z učenci smo razmišljali, s kom se najraje pogovarjajo.

K temi nas je nagovorila Pavčkova pesem Tožba.

Zadnja kitica te pesmi pravi:

Vsak se s kom pogovarja.
Le zame se nihče ne zmeni,
Le z mano nihče se ne meni,
Le mene nihče ne ceni,
Kot da so vsi – gluhi in nemi.

Učenci so nadaljevali  pesnikovo razmišljanje:

Trava se pogovarja s/z: roso, spomladanskimi cvetlicami, koscem, mravljo, krtino, kosilnico, bosimi podplati, listjem, dežjem, belo marjetico, lačno kravo.

Luna se pogovarja s/z: vesoljem, Zemljo, planeti, neznanimi kometi, motenim spancem, horizontom, plimo, visokimi oblaki, strelo, vesoljci, drugimi dimenzijami.

Drevo se pogovarja s/z: veverico, senco, sadeži, grmom, utrujenimi pohodniki, burjo, svobodnimi  pticami, sadjem, klopco pod drevesom, psičkom, prislonjenim kolesom.

Morski val se pogovarja s/z: delfini,  peščeno obalo, osamljenimi otoki, Tihim oceanom, morsko travo, belim peskom, žalostno hobotnico, algami, tisočletnimi kamni, školjkami, ribicami, resnim kapitanom ladje, vojaško podmornico, mrzlimi globinami, gladino.

Solza se pogovarja s/z: mehkim robčkom,  vročimi lici, trepalnicami, žalostjo, alergijo, neprijaznim optikom, čustvi, kožo, vodo, obrazom, očesno lečo.

Učenci 5. b in Simona Mauko