Rega rega kvak!

Vsako leto se sedmo- in drugošolci povežemo in se skupaj učimo. Tudi letošnje šolsko leto ni bilo izjema. Roko smo si podali pri naravoslovju, in sicer v sredo, 24. 5. 2017, pri ribniku Črnelo.

Na ta dogodek smo se sedmošolci pridno pripravljali že v šoli. Vse predstavitve so bile vezane na življenje živali in rastlin ob mlaki Črnelo. Vsaka skupina drugošolcev je izvedela nekaj o: krvosesnih pijavkah in komarjih, mavričnih kačjih pastirjih, plavajočih sluzastih ribah, rastlinskih lepotcih lokvanjih, počasnih želvah, poskakujočih žabah, nevarnih kačah, frfotajočih vodnih pticah ter ogabnem polžu mlakarju. Da pa smo sploh prišli tja, smo morali vzeti pot pod noge in se po razredih (NE mešano) v razvlečeni četici odpraviti proti našemu cilju. Zakaj razvlečeni četici? Naših hitrih nog »drugrčki« niso tako dobro dohajali, a nam je vseeno uspelo. Prispeli smo do Črnela. Tam smo na hitro pomalicali in se posladkali, nato pa se odpravili do svojih mest, ki so bila zaraščena pod gosto džunglo listavcev in iglavcev. Komaj smo se prebili do svojih sedišč ali stojišč. Nato so prilezli nadobudneži in začeli smo s predstavitvami. Imeli smo 7 minut; v teh 7 minutah smo morali predstavili temo, ki nam je bila dodeljena, zastaviti vprašanje ali dve in pokazati nekaj zanimivega. Seveda nekaterim to ni uspelo (zaradi časa, ne zaradi česa drugega). Ker se je očitno proti nam zarotilo tudi vreme (Oh, ta dež!!!), smo se žalostni odpravili do šole, kjer smo z drugošolci (s tistim razredom, ki smo ga učili) rešili delovne liste. Nato smo se poslovili s solzami v očeh.

Bilo je zelo fino in menimo, da smo drugošolce naučili veliko novih stvari.

Tadeja Rems, Ester Mišvelj, Hana Pavšek

Naenkrat je bilo temno. Čutila sem samo vlažne stene, pridušen pogovor in piskanje v ušesih. In potem smo prišli skozi vrata katakomb na svetlobo in sem si oddahnila.

V torek, 29.3. 2017, smo se osmošolci ob desetih zvečer vkrcali na avtobus, se pokrili z raznoraznimi odejami in si rahljali blazine za 11-urno vožnjo v šolo v naravi v Rim. Na avtobusu je vladalo nepopisno vznemirjeno vzdušje in seveda smo vsi bolj malo spali. Z vmesnimi postanki smo se ob pol desetih zjutraj narisali malo pred centrom Rima. Ogledovali smo si najlepše znamenitosti – od trga do Španskih stopnic in cerkvice Trinita del Monti na vrhu; jedli smo na jeziku stapljajoč sladoled na trgu Navonna. Najbolj me je presunila Fontana di Trevi s svojo gorečo veličastnostjo in ko smo prestopili mejo najmanjše države na svetu – Vatikana – se mi je sendvič skoraj zataknil v grlu ob pogledu na velikost bazilike sv. Petra s stebri.

Zaokrožili smo do Angelskega gradu in »smetanaste torte Rima«, spomenika Vittoria, velikega za celo palačo. Utrujeni smo se vrnili v hotel, se družili po sobah in šli zgodaj spat, saj smo se naslednji dan povzpeli na Vezuv. Z vrha smo gledali na Sredozemsko morje in mafijsko mesto Neapelj, za kosilo jedli slavno neapeljsko margeritto, potem pa v ruševinah slavnih Pompejev poslušali o zgodovini in propadu tega naprednega mesta. Po vrnitvi v hotel in večerji smo z zabavo pospremili dan.

Naslednji dan smo se sprehodili do Koloseja v vsej svoji mogočnosti, si od daleč ogledali Usta resnice in se podili po Circus Maximusu. Od Kapitola smo se po Michelangelovih stopnicah počasi odpravili do avtobusa. Svoje nahrbtnike smo spravili pod stole in se z obžalovanjem odpeljali iz tega starega mesta. Kmalu je igra resnice ali izziva pregnala žalost in veseli smo se spominjali čudovitega zgodovinskega potovanja.

V soboto točno ob enih zjutraj smo zapeljali pred star del šole in se utrujeni odpravili v posteljo.

Aja Vrenjak

Torek, 18. 4. 2017 – 1. dan

Naše sladke sanje je prekinil nadležen zvok budilke, ki je oznanjal, da se pripravimo na eko tabor. Na pot proti Pohorju smo se podali že ob sedmi uri, saj je bila pred nami dolga vožnja. Do našega hotela Tisa smo vsi veseli in premraženi prispeli okoli desete ure. Imeli smo nekaj časa, da raztovorimo in razpakiramo svoje stvari, potem pa nas je že čakala prva naloga. V skupinah, v katere smo se razdelili v avtobusu z metanjem kocke, smo morali narediti predstavitev. Ker je bila tema eko tabora uporaba mobilnikov, smo si z njimi lahko pomagali. Teme so bile povezane z mobilniki in vrtom oziroma naravo in okolico Pohorja. Preučili smo drobnjak, rukolo, družabne igre na mobilnikih, aplikacije za vrt in na koncu je imela vsaka skupina še eno temo, ki je bila vezana na Pohorje in njegovo okolico. V prvih dveh urah smo naredili osnutek in sestavili besedilo. Pridišalo je iz kuhinje, saj je prišel čas, da nahranimo svoje lačne želodčke. Dobro nam je dela topla juha in okusna rižota z mesom. Sledil je počitek. Vsi smo se zagnali v sobe. Po zasluženem odmoru smo nadaljevali z delom po skupinah. Zaključili smo s predstavitvami, se naučili besedilo in že smo bili pripravljeni na spoznavni večer. Še pred tem smo dobili okusno večerjo. Tokrat so bili na jedilniku makaroni z mesno omako. Po večerji smo se zbrali v predavalnici, kjer je prva skupina že začela s svojo predstavitvijo.

Menim, da smo po predstavitvah drugih skupin izvedeli veliko novega, čeprav smo imeli enake teme. Za konec dneva smo imeli na izbiro pohod ali predavanje o Liparskih otokih. Toplo oblečeni smo v temi krenili na pohod. Ogledali smo si okolico hotela, se družili, pogovarjali in se povezovali med seboj in z učitelji. Zelo zanimivo potopisno predavanje je vodila učiteljica geografije Saša Kosten Zabret. Razložila nam je, kako so potovali, kaj vse so si ogledali in nas naučila tudi nekaj geografskih značilnosti Sicilije. Po koncu so nas učitelji poslali v sobe, kjer smo se stuširali in vrgli v posteljo. Nadzorni učitelj nam je prišel zaželet sladke sanje in že smo vsi spali. Tako je minil naš prvi dan v ŠVN na Pohorju.

Sreda, 19. 4. 2017 – 2. dan

Z nasmeški na obrazih smo se zbudili v nov dan. Nekateri spočiti, drugi zaspani, ampak vsi pripravljeni na nove dogodivščine. Toplo oblečeni smo se že ob pol osmih odpravili na jutranjo telovadbo. Naprej smo pretegnili mišice in ko smo bili ogreti, je sledil še tek. Ko smo se vrnili, nas je že čakala raznolika ponudba za zajtrk in vroč sadni čaj. Pojedli smo in učitelji so že imeli pripravljene nove delavnice. Po mojem mnenju so bile te še posebej zanimive. Pri šivanju sta nam pomagali učiteljici Polona Torkar in Saša Ozimek Nosan. Kljub nekaj vbodom v prste je bil izdelek, ki smo ga naredili,  lep in kakovosten. Nismo še videli končanega izdelka, saj ga bomo po počitnicah dokončali v šoli. Verjamemo, da bo izjemen. Pri naslednji delavnici smo lahko izbirali med savno in fitnesom. Preden smo se začeli potiti in dvigovati uteži, sta nam učitelj Tomaž Pajnič in učiteljica Vesna Bizalj povedala zanimivosti o savni in nam pokazala, kako se uporablja naprave za dvigovanje uteži v fitnesu. Zadnja delavnica je bil bonton. Večina nas je mislila, da se bomo učili kulturnega obnašanja v javnosti in za mizo, ampak učiteljici Jasmina Pogačnik in Saša Kosten Zabret sta imeli nekaj drugega v rokavu. Pri pogovoru smo ugotovili, da v šoli mobilnik uporabljamo na napačnih mestih, ob napačnem času. Sklenili smo, da bomo naredili kartončke, na katerih bo na eni strani pisalo, da lahko uporabljamo mobilnik, na drugi pa, da ga ne smemo. Postavili jih bomo v vsako učilnico na kateder, tako da bomo učenci vedeli, ali je mobilnik pri uri dovoljen. Z našo domišljijo smo na temo mobilnikov napisali tudi skeče in pesmi, ki bodo obešeni po šoli. Bili smo že lačni. Na srečo je prišel čas kosila. Tudi tokrat je bilo okusno. Imeli smo uro počitka. Nekateri so zaspali, drugi so se igrali družabne igre, spet tretji klepetali. Spočili smo se, zato smo morali nazaj na delo. To popoldne smo dokončali izdelke, ki smo jih začeli izdelovati že na tehniškem dnevu. Naše pridne in marljive šivilje so delale žepke, v katere bodo lahko med poukom shranile svoje telefone. Lesna delavnica je izdelovala okvirje in visoke grede.

Pri kovinski delavnici so zagnani fantje zunaj na mrazu izdelovali spodnje ogrodje za visoke grede. Po treh urah druženja in težkega dela smo naredili kar veliko. Ker je bila do večerje še ena ura, smo jo preživeli v jedilnici, kjer smo se igrali družabne igre. Končno je prišla večerja. Po napornem dnevu smo pojedli carski praženec, zraven pa spili sladek kompot. Ker nas je naslednji dan čakal pohod, so učitelji želeli, da pred tem izvemo še nekaj zanimivostih o Pohorju. K nam je prišel domačin Franček, ki nam je z navdušenjem predstavil svoje najljubše in najbolj zanimive zgodbice o Pohorju. Poučil nas je tudi o njegovih značilnostih. Voščil nam je sladke sanje in še en dan je bil za nami. Čas je bil, da se odpravimo spat.

Četrtek, 20. 4. 2017 – 3. dan

Zbudili smo se  v tretji dan šole v naravi. Oblekli smo trenirko in že smo se zunaj ogrevali in čakali zaspane učitelje, da gremo teč. Privoščili smo si zajtrk in topel čaj. Načrtovali smo pohod, a je zunaj tako pihalo, da bi nas skoraj odpihnilo, zato smo raje ostali v hotelu in se lotili naših izdelkov, ki smo jih delali na delavnicah. Tokrat smo še posebej pohiteli, saj smo vedeli, da jih moramo čim prej dokončati. Pri lesni delavnici smo pobarvali okvirje in visoke grede, pri šiviljski zašili žepke na podlago in pri kovinski do konca zbrusili ogrodja za visoke grede.

Tri ure so minile in vse je bilo dokončano. Zadišalo je po dunajskem zrezku, zato smo vsi vedeli, da je čas za kosilo. Dobro smo se najedli in odpravili na počitek, saj smo izvedeli, da bomo popoldne šli na pohod. Nekateri so zatisnili oči, drugi pa so se družili v sobah. Počitek ni bil ravno dolg, saj smo že okoli tretje ure odrinili iz hotela. Prečesali smo vso okolico, se pogovarjali in ker je v torek snežilo, se nam je uspelo slikati s sneženim možem. Kaj vse smo prehodili, smo videli, ko smo se povzpeli na razgledni stolp. Od tam se je videl Maribor in številne druge vasi v okolici. Po dobrih treh urah smo se izmučeni vrnili v hotel, kjer smo si lahko odpočili od dolgega pohoda. Poškodovanci in tisti, ki niso mogli zraven, smo pripravili prostor za večerno zabavo in pospravili. Ko smo delo opravili, smo se odločili, da pomagamo tudi pri tvorbi besedil za spletno stran. Pri tem nam je pomagala učiteljica Jasmina Pogačnik. Še pred zabavo, ki smo jo vsi nestrpno čakali, je bila večerja. Postregli so nam z odlično doma narejeno pico, ki mislim, da je ni nič ostalo. In končno smo vsi stekli v dvorano, kjer so učitelji s pomočjo nekaterih učencev pripravili glasbeni kviz. Tekmovali smo po skupinah, v katerih smo bili prvi dan. Boj je bil zelo napet, a na koncu smo morali premoč priznati 6. skupini. Po končanem kvizu smo plesali in zunaj pekli tvist. Zabava se je končala okoli polnoči, zato ni bilo čudno, da smo bili naslednji dan vsi zaspani in brez glasu.

Petek, 21. 4. 2017 – 4. dan

Hripavi smo se zbudili v sončno jutro. Žal smo morali domov, sonce pa je končno posijalo. Ponovili smo  jutranjo rutino in začeli pakirati svoje stvari. Ko smo končali, smo  prinesli še izdelke. Postavili smo jih pred stopnice, na katere smo se posedli, ko smo se slikali. Receptorja smo prosili, naj naredi nekaj slik. Ko je bilo slikanja končno konec, smo vse izdelke natovorili v učiteljev kombi. V skupinah smo naredili evalvacijo: kakšna se nam je zdela ŠVN, kaj bi spremenili in kaj nam je bilo všeč. Naše mnenje bodo učitelji predali bodočim sedmim razredom. Ker avtobusa ni bilo še kakšno uro, smo imeli še nekaj prostega časa. Nekateri so ga izkoristili za igranje nogometa, drugi pa so se še malo pogovarjali. Posedli smo se na avtobus in se odpravili proti Radomljam, kjer so nas nestrpno čakali naši starši.

Eko tabor se mi je zdel zelo poučen in zanimiv. Všeč mi je bilo, da smo imeli veliko prostega časa, med katerim smo se povezali med seboj in z učitelji.

Zahvaljujem se vodji ŠVN, učitelju Tomažu Pajniču, in vsem učiteljem, ki so sodelovali!

Eva Kapus

Naše orle so 23. 3. 2017  v zibelko skakalnega športa odšli gledat učenci izbirnih predmetov športa za sprostitev in športa za zdravje. Tudi  tokrat je za osnovnošolce Slovenije poskrbela Zavarovalnica Triglav, ki jih je prijetno presenetila z darilom – kapo.  V Planici se je zbralo kar 1500 šolarjev. Naši nadobudneži so od 9.00 do 12.00 spremljali tekmo in se potepali po prizorišču. Olga Šraj Kristan je pohvalila vedenje učencev in izpostavila njihovo odgovornost, ki je bila neverjetna. Učenci so se držali vseh dogovorov. Vzdušje je bilo neverjetno, glasno, navijanje bučno,  čisto tako, kot ga spremljamo po televiziji. Celo dva naša učenca sta navdušeno mahala z zastavama. Dve učenki pa sta si priborili podpise najboljših orlov na smučeh na svetu.

Spremljevalke učencev so bile navdušene nad poleti in učenci, meni pa je bilo kar malo žal, da nisem šla.

Ester Mišvelj

Ste vedeli, da je Celje 3. največje mesto v Sloveniji? In da je Velenje tipično industrijsko mesto z veliko zelenimi površinami?

No, sedmošolci smo VSE to IN še več izvedeli 21. 3. 2017. Najprej smo z avtobusom več kot 1 uro potovali do premogovnika v Velenju. Ta ima že 140-letno zgodovino, o kateri smo izvedeli veliko. V njem še danes kopljejo lignit, ki pa ga v celoti porabi termoelektrarna Šoštanj. Na sredini rudarskega popotovanja smo iz (ogromnega) žepa potegnili malico. Sestavljali so jo klobasa (ali sir za vegetarijance), žemlja in sok. Izjemno so nas presenetili posebni efekti, ki so jih dogradili v turistični del rudnika, da so nam pokazali, kakšno je bilo tresenje tal ob eksploziji plina. Nekateri pa so postali malo klavstrofobični, saj nas je do sveta pod našimi nogami odpeljalo strašno utesnjeno dvigalo, in sicer 150 metrov pod zemljo. Na koncu rudarske preizkušnje smo si ogledali še muzej in se nato odpeljali do naslednje točke našega ’’potovanja’’- Celja.

Ime mesta Celja izhaja iz rimskih časov, ko se je mesto imenovalo Celeia. Po izumrtju Celjskih grofov so mesto prevzeli Habsburžani. V začetku 18. stoletja je bil v Celju velik požar; zgorelo je veliko hiš in poslopij.

Danes je v Celju veliko znamenitosti, prav tako imamo v našem grbu zvezdice, ki so tudi simbol Celja in Celjskih grofov. Za Celje pravimo, da je Knežje mesto.

Nismo spregledali niti kipa Alme Karlin, ki je bila slovenska popotnica, pisateljica, zbirateljica in celo poliglotka; znala je veliko jezikov: angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino.

Zanimivost, ki je nikakor ne gre spregledati, je celjski grad nad mestom. Seveda smo se povzpeli tudi na to zgodovinsko znamenitost.

Tam smo se porazdelili v 2 skupini. 1. skupino je najprej podučil učitelj zgodovine Igor Steiner o pomembnosti Celjskih grofov (jaz še vedno ne vem, kdo je čigav sorodnik in kdo je koga ubil, brez zamere, učitelj). Medtem je druga skupina sedela na robu gradu in risala obzorje in pogled z mogočnega stolpa na mesto pod njim. Nekaterim učencem je močan veter odpihnil delovni list, ki smo ga izpolnjevali skozi celotno ekskurzijo. Revčki … Po menjavi smo se vsi po polžje in napol zombijevsko odplazili do avtobusa. Pot je bila dolga, a zabavna.

Nam osebno je bila ekskurzija ekstremno zanimiva, še najbolj pa del, ko smo odkrivali sledi preteklosti v velenjskem rudniku.

Hana Pavšek, Tadeja Rems, Leon Obrulj