Naenkrat je bilo temno. Čutila sem samo vlažne stene, pridušen pogovor in piskanje v ušesih. In potem smo prišli skozi vrata katakomb na svetlobo in sem si oddahnila.

V torek, 29.3. 2017, smo se osmošolci ob desetih zvečer vkrcali na avtobus, se pokrili z raznoraznimi odejami in si rahljali blazine za 11-urno vožnjo v šolo v naravi v Rim. Na avtobusu je vladalo nepopisno vznemirjeno vzdušje in seveda smo vsi bolj malo spali. Z vmesnimi postanki smo se ob pol desetih zjutraj narisali malo pred centrom Rima. Ogledovali smo si najlepše znamenitosti – od trga do Španskih stopnic in cerkvice Trinita del Monti na vrhu; jedli smo na jeziku stapljajoč sladoled na trgu Navonna. Najbolj me je presunila Fontana di Trevi s svojo gorečo veličastnostjo in ko smo prestopili mejo najmanjše države na svetu – Vatikana – se mi je sendvič skoraj zataknil v grlu ob pogledu na velikost bazilike sv. Petra s stebri.

Zaokrožili smo do Angelskega gradu in »smetanaste torte Rima«, spomenika Vittoria, velikega za celo palačo. Utrujeni smo se vrnili v hotel, se družili po sobah in šli zgodaj spat, saj smo se naslednji dan povzpeli na Vezuv. Z vrha smo gledali na Sredozemsko morje in mafijsko mesto Neapelj, za kosilo jedli slavno neapeljsko margeritto, potem pa v ruševinah slavnih Pompejev poslušali o zgodovini in propadu tega naprednega mesta. Po vrnitvi v hotel in večerji smo z zabavo pospremili dan.

Naslednji dan smo se sprehodili do Koloseja v vsej svoji mogočnosti, si od daleč ogledali Usta resnice in se podili po Circus Maximusu. Od Kapitola smo se po Michelangelovih stopnicah počasi odpravili do avtobusa. Svoje nahrbtnike smo spravili pod stole in se z obžalovanjem odpeljali iz tega starega mesta. Kmalu je igra resnice ali izziva pregnala žalost in veseli smo se spominjali čudovitega zgodovinskega potovanja.

V soboto točno ob enih zjutraj smo zapeljali pred star del šole in se utrujeni odpravili v posteljo.

Aja Vrenjak