S poznavanjem osnov prve pomoči lahko še pred prihodom nujne medicinske pomoči rešimo življenje. Pomislite na to, da bi bila ponesrečena oseba lahko vaš otrok, partner, starš, prijatelj, sodelavec, vi pa ne znate pristopiti in pomagati. Zgolj nekaj pravilno nudenih osnovnih ukrepov človeku reši življenje. Rešitev je v izobraževanju, zato osmošolci vsako leto izvedejo naravoslovni dan na temo prve pomoči.

O tem, kako poteka ta dan, nam je pojasnila učiteljica biologije in naravoslovja Simona Osolin.

Kako je potekal naravoslovni dan?

Naravoslovni dan je potekal v dveh delih. V prvem delu so osmošolci prisluhnili predavanju o prvi pomoči. V drugem delu pa so praktično pokazali, kako dobro znajo poslušati. Učili so se povijati rane, imobilizirati, se preizkusili v temeljnih postopkih oživljanja in nudenju prve pomoči v primeru zadušitve odraslega človeka in otroka.

Kdo je učence podučil o osnovah nudenja prve pomoči?

Na šolo so prišli študenti 3. letnika zdravstvene fakultete iz Ljubljane v spremstvu njihove profesorice ge. Andreje Kvas.

Zakaj organizirate naravoslovni dan na temo prve pomoči?

Naravoslovni dan je organiziran zato, da se učenci čim prej spoznajo in preizkusijo v znanju prve pomoči.

Kaj želite s tem naravoslovnim dnevom doseči?

Z njim želimo doseči, da se učenci čim prej seznanijo z znanjem prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj in kje bomo potrebovali znanje, da bomo lahko pomagali in mogoče tudi rešili življenje.

Kakšni so bili odzivi letos in v preteklih letih?

Učenci so z naravoslovnim dnem zelo zadovoljni. Še posebej jim je všeč, da lahko sami, na lutkah in na sošolcih, poizkusijo nudenje prve pomoči. Prav tako pa je bilo učencem všeč medgeneracijsko povezovanje – ko študenti učijo učence.

Verjamemo, da je znanje, ki so ga učenci pridobili v tem dnevu, neprecenljivo, predvsem pa upamo, da bodo to znanje obnavljali, po potrebi komu priskočili na pomoč in mu morda tako rešili življenje.

 Klara Hauptman

Blaž Mikuž – učitelj naravoslovja, biologije, gospodinjstva in organizator šolske prehrane. Nepogrešljiv za naše želodčke. Učitelj, ki se drži mota: “Samo enkrat se živi.”

S poučevanjem je na OŠ Preserje pri Radomljah začel leta 2006. V mladosti si je želel postati raziskovalec, a ga je pot zanesla v učiteljske vode, kjer se dobro počuti. V prostem času se ukvarja s fitnesom, obožuje ribolov.

O njem že veliko vemo, a tu je še nekaj skritih odgovorov na naša vprašanja.

Vemo, da učite naravoslovje, biologijo, gospodinjstvo in ste organizator šolske prehrane. Kaj od tega vam je najbolj všeč?

Najbolj mi je všeč poučevanje biologije.

Kaj pomeni biti organizator šolske prehrane?

To pomeni, da načrtujem jedilnik, prilagajam jedilnik, se usklajujem z dobavitelji, urejam subvencije prehrane, sodelujem pri javnih naročilih, sodelovati moram z osebjem v kuhinji, z vami, učenci, skratka vedno zanimivo.

Ali nam lahko poveste, katero jed imajo učenci najraje?

Težko rečem, saj ima vsak učenec drugo jed, ki jo ima rad.

Katero jed najpogosteje naročite in zakaj?

Ne bi se mogel opredeliti, da je katero živilo večkrat na jedilniku. Malice in kosila poskušam organizirati tako, da se v mesecu nobeno živilo skoraj ne ponovi.

Za koliko ljudi naročite malico, za koliko pa kosilo?

Malico naročim za 850 ljudi, kosil pa je na dan približno 550.

Je težko naročiti hrano za toliko ljudi?

Potrebno je natančno preračunati. Težko ni. Sedaj je to delo postalo rutina.

Ste kdaj pomislili na drugo delo?

Ne, nikoli.

Zakaj ste izbrali delo organizatorja šolske prehrane?

Ko mi ga je ravnateljica ponudila, sem ga sprejel zato, ker je mi je predstavljal nov izziv.

Vam je bilo to kdaj odveč, da ste organizator šolske prehrane, razrednik in učitelj?

Odveč nikoli, je pa včasih kar obremenjujoče.

Nam želite povedati še kaj?

Učenci, zdravje je vrednota, ki jo pogostokrat zanemarjamo ali imamo za samoumevno, zato občasno premislite tudi o tem, koliko sladkorja vnesete v svoje telo, kaj naredite za svoje zdravje in ali se zdravilno prehranjujete. Želim vam veliko zdravja in brezskrbnih dni.

Marjetka Rakar

Teden otroka je projekt ZPMS, ki se začne vsak prvi ponedeljek v mesecu oktobru in traja 7 dni. V tednu otroka so organizirani različni prostočasni in razvedrilni programi za otroke v vseh večjih krajih po Sloveniji. Letošnji teden otroka je potekal od 1. do 7. oktobra, in poudarjal pomen kakovostnega preživljanja prostega časa.

Tudi na naši šoli je bilo pestro, zabavno, živahno in sproščeno. Na razredni stopnji so se dogajale razne aktivnosti, ki jih je za učence pripravila šolska skupnost v sodelovanju z različnimi društvi. 

Na predmetni stopnji  pri nekaterih učiteljih ni bilo nalog ali spraševanja pa tudi učilnice so bile odprte. O živahnem utripu na šoli v tednu otroka je za naše glasilo spregovorila učiteljica Tatjana Ilovar, ena izmed voditeljic šolske skupnosti.

Kaj vam pomeni teden otroka?

Dan, ko otroci lahko razmišljajo o svojem otroštvu in otroštvu drugih otok.

Kaj naša šola ponuja v tednu otroka?

Šola ponuja delavnice za učence razredne stopnje in medvrstniško sodelovanje. Delavnice so bile organizirane v sodelovanju z različnimi društvi, organizacijami  iz našega ožjega in širšega okolja. Pri tem smo sodelovali z NVO gre v šolo.

Kakšen je odziv učencev?

Odziv učencev je velik in zelo pozitiven. Vsi so bili navdušeni.

Ali opažate razlike v počutju otrok v tednu otroka v primerjavi z ostalimi tedni v letu?

V tednu otroka je najbolj pomembno, da se naši otroci zavedajo, da imajo v naši državi veliko možnosti in priložnosti za svoj razvoj. Kar pomeni, da prosti čas resnično lahko preživljajo po svoji izbiri v skladu s svojimi interesi. Menim, da razlike v počutju otrok v tem tednu v primerjavi z drugimi tedni ne bi smelo biti. Res pa je, da imajo otroci v tem tednu več zabavnejšega načina učenja in dela. Zato se lahko počutijo prijetneje.

Na kaj pomislite, ko vam nekdo reče: TEDEN OTROKA?

Na svoje otroštvo: na druženje, igro, zabavo z vrstniki.

Ali bi radi še kaj dodali?

Želim si, da bi se učenci naše šole zavedali, da živijo v za njih “priviligiranem” delu sveta, ki jim omogoča, da v svojem otroštvu prepoznajo svoje potenciale in jih lahko razvijajo.

Brina Babnik, Lara Lutar, Zala Pavšek, Naja Čadež

Lansko leto smo praznovali 10. obletnico razglasitve Glasserjeve kakovostne šole – edine v Evropi. Ker smo bili na šoli v preteklem šolskem letu deležni prenove kuhinje in dozidave štirih učilnic, smo slavnostni dogodek prenesli na 29. 9. 2019 in ob tem povprašali našo nepogrešljivo ravnateljico Ano Nušo Kern, da nam spregovori nekaj besed o tem.

Kaj pomeni naziv Glasserjeva kakovostna šola?

Ta naziv pomeni, da se na šoli spoštuje povezovalne navade, ki omogočajo dobre odnose (spoštovanje, zaupanje, sprejemanje, dogovarjanje, poslušanje, spodbujanje, podpiranje). Prava GKŠ je v resnici šola, kjer se ne ocenjuje znanja. Temelji na prepričanju, da je vsak lahko uspešen zaradi sebe, svoje notranje motivacije. Učitelji so mentorji, ki omogočajo najboljše okoliščine, spodbujajo in ne vrednotijo. Posameznik je tisti, ki vrednoti samega sebe, presega svoje meje in nadgrajuje znanje. Na koncu osnovnošolskega »potovanja« učenci pišejo preverjanje znanja in vidijo, kje so in če so pripravljeni iti naprej.

Skupaj z učitelji sem se s pristojnim ministrstvom pogajala, da v 1. triadi ne bi imeli ocen, žal neuspešno. Bila sem zelo razočarana in sem že nekajkrat želela sneti z zidu znak, ki visi pred šolo, a so me učitelji prepričali, da GKŠ ni zgolj šola brez ocen. To je šola, kjer se vsi dobro počutimo in hodimo z roko v roki. Mislim, da temu sledimo.

Zakaj ste se odločili da postanete GKŠ?

Iskali smo pot (učitelji in jaz), kako učiti učence na najboljši način in kako ravnati z učenci, ki motijo pouk, so neuspešni. Potem smo se vprašali, česa nimamo, kaj nam manjka in kaj potrebujemo. Ugotovili smo, da Glasser ponuja ta znanja. Naši učitelji so se za ta znanja izobraževali 2 leti. Ko je 80 % učiteljev pridobilo certifikat o poznavanju TI, smo preverili, če vključujemo vse, kar je potrebno, npr. če upoštevamo povezovalne navade ipd. Ker smo prepoznali, da izpolnjujemo večino pogojev, smo se potegovali za ta naziv in ga v letu 2007 tudi dobili.

Koliko pa je takšnih šol na svetu?

Smo edina taka šola v Sloveniji oz. v Evropi. Nekaj jih je še v Ameriki, Novi Zelandiji in Avstraliji, natančnega števila žal ne vem.

Letos je že 11. leto od razglasitve, zakaj šele letos praznujemo 10. obletnico?

Lansko leto nismo želeli praznovati, saj je bila šola v prenovi, mi pa smo želeli praznovati tukaj, na šoli, in ne v kulturnem domu ali kje drugje. Zdelo se nam je prav, da počakamo na konec gradbenih del in nato naredimo proslavo na šoli.

Na kaj oziroma kateri dogodek ste najbolj ponosni ?

Mislim, da je vsak lahko ponosen zgolj nase in na svoje dosežke. Jaz sem neizmerno vesela za vaše dosežke in vesela za vas, ne morem pa reči, da sem jaz dosegla vaše dosežke in zato ne morem si lastiti ponosa za nekaj, kar ste dosegli vi.

Ali je bilo težko prepričati učitelje, da postanete GKŠ?

Sploh ne. V bistvu so učitelji prepričali mene, oni so bili prej pripravljeni kakor jaz. Odločitev, da smo postali GKŠ, je bila skupna.

Kaj menite, kako na GKŠ gledajo učenci?

V bistvu ne vem, nimam pojma. Mislim, da večina od vas sploh ne ve, kaj to je. Mislim, da se sploh ne ukvarjate s tem. Za vas je šola, šola. Sem prihajate tudi zaradi druženja. Živite svoje šolsko življenje in se ne zavedate, da morda na drugih šolah pouk poteka drugače, da so odnosi drugačni, kot jih poznate vi. Nekdanji učenci, ki se z veseljem vračajo na šolo, nam prinašajo informacijo o tem, da so hvaležni za vse, kar smo učitelji naredili za njih in da se zavedajo, kaj v resnici pomeni GKŠ.

Katere prednosti ponuja GKŠ?

Ne vem, če so to ravno prednosti, a še vedno bomo skrbeli za vas, vas učili povezovalnih navad, učili vas bomo, da se boste znali učiti drug od drugega in drug z drugim, da se boste povezovali med seboj. Mislim, da vam to omogočajo številni kulturni dogodki, ki jih je res zelo veliko. Učitelji vam bodo še naprej ponujali govorilne ure, si vzeli dodatni čas za vas. Omogočali vam bomo šole v naravi, vas pazili, iskali poti, da se vam približamo, da bi vas razumeli, vam ponudili pomoč, ko ali če jo boste potrebovali, skratka bomo z vami in ob vas.

Kako poteka izobraževanje o teoriji izbire?

Izobraževanje traja dve leti; v prvem letu so se učitelji učili, delali predvsem na sebi, na osebnem življenju. V drugem letu pa so to znanje prenesli še na šolsko področje, na pouk, učence.

Kaj bi nam sporočili za konec?

Imejte se radi, užijte trenutke s tistimi, ki so vam blizu, in ne pozabite nase.

Kaja Mencin, Marjetka Rakar

Od 19. 3. 2018 do 23. 3. 2018 smo  osmošolci raziskovali Rim. Vsi smo imeli različna pričakovanja in smo nestrpno čakali na dan odhoda. Preden smo odšli v to zgodovinsko velemesto, smo imeli nekaj delavnic, pri katerih smo izvedeli več o prestolnici Italije. Predstavili vam bova, kako so potekali dnevi pred odhodom in dnevi v večnem mestu.

V ponedeljek, 18. 3 2018, smo takoj ob prihodu v šolo odšli v skupine – delavnice, ki smo si jih izbrali sami. Na voljo smo imeli : zgodovinsko, versko, likovno, delavnico z mozaiki , delavnico z nakitom, arheološko, kuharsko in turistično delavnico. Gledališko pa so učenci 8. b-razreda izvajali od januarja pri razrednih urah, saj so nam zaigrali odlomke iz tragedije Julij Cezar, legendo o Romulu in Remu, odlomek o potovanju Eneja, hkrati pa nas poučili o rimskem gledališču. Midve sva izbrali turistično delavnico, saj me delo vodiča zelo zanima. V torek pa smo v mali telovadnici predstavili potek posameznih delavnic in izdelke, ki so nastali, in so bili prava paša za oči.

Ob 10. uri zvečer se je naše potovanje pričelo. Točni kot ura smo z obračališča pred šolo krenili na 12-urno pot. Vmes smo se ustavili na Vrhniki, saj so se nam pridružili učenci tamkajšnje šole. Pot smo nadaljevali po avtocesti vse do Rima. Vožnja je bila sicer dolga, a vmesni postanki, zanimivo dogajanje na avtobusu in obvezno dremanje so jo skrajšali.

PRVI DAN

V sredo, 19. 3. 2018, smo ob desetih prispeli v Rim. Najprej smo si ogledali ŠPANSKI TRG, ŠPANSKE STOPNICE in FONTANO DI TREVI, v katero smo vrgli kovanec z željo, da bi se sem še vrnili. Očitno se želja učiteljem uresničuje, saj se iz leta v leto vračajo.

Najbolj so se nama v spomini vtisnili BENEŠKA PALAČA, PANTHEON, spomenik VITTORIANO, za katerega pravijo, da preveč izstopa zaradi kasnejše gradnje v središču antičnega Rima. Prav tako nama je bil všeč ANGELSKI GRAD, ki  je bil naša zadnja postojanka pred Vatikanom.

V njem naj bi snemali tudi Brownov film Angeli in demoni. VATIKAN … Hmmmm … Ob pogledu na to monumentalno stavbo, mogočnost in veličastnost človek kar ostrmi. Tam smo v dolgi vrsti na ogled bazilike sv. Petra čakali dve uri, bilo pa je vredno vsake minute,  žal  nam je na veliko razočaranje zmanjkalo časa za ogled kupole pa tudi grobnice pod baziliko so bile zaprte.

Po napornem dnevu smo se odpravili v hotel v kraju Fiuggi. Hotel nam ni bil ravno všeč, vendar je bil za razmere južne Italije sprejemljiv.

DRUGI DAN

Zjutraj smo že zgodaj vstali in se po zajtrku odpeljali v Neapelj, kjer naj bi si ogledali Vezuv, ampak je bilo to zaradi snega in ledu, na žalost, onemogočeno. Tudi našo pripravljenost, da se do vulkana povzpnemo peš, so italijanski karabinjeri zatrli v kali, zato smo se odpravili v center Neaplja. Ogledali smo si nekaj lokalnih znamenitosti, navdušeni smo bili nad ulicami in si privoščili kosilo. Z obale pa smo v daljavi strmeli v mogočni Vezuv.

Pot nas je vodila naprej –  do zelo težko pričakovanih Pompejev, ki so bili edinstveni. Človek kar ne more verjeti, da je bilo celotno mesto pod pepelom. Tam so nam gledališčniki zaigrali odlomek iz Shakespearove tragedije Julij Cezar in legendo o nastanku Rima. Morava priznati, da so kar popestrili deževno popoldne. Ne smeva pozabiti omeniti, da smo si na avtobusu ogledali dokumentarno-igrani film Zadnji dan Pompejev ter še film Pompeji, nad katerima smo bili navdušeni.

Nato smo se znova odpeljali v hotel, kjer smo povečerjali in se odpravili spat.

TRETJI DAN

Že takoj po zajtrku smo se natovorili na avtobus, se poslovili od hotela ter se odpravili v Rim. Prva postaja so bile KALISTOVE KATAKOMBE, kjer so pokopani prvi kristjani. Sledil je ogled CIRKUS-a MAXIMUS-a, kjer so tekmovali s konjskimi vpregami – nekateri so se spomnili celo prizora iz filma Ben Hur, se sprehodili mimo UST RESNICE, kjer zaradi gneče nismo preizkusili, če bi kdo ostal brez roke zaradi laganja, si ogledli KAPITOL, FORUM ROMANUM ter trg pod KAPITOLOM. Nato smo imeli čas za kosilo – seveda brez pice ni šlo – in še zadnjo priložnost za nakup majhnih spominkov.

Za konec smo si ogledali še KOLOSEJ – areno smrti, kot mu radi rečejo, in začutili preteklost v vsakem delčku naše kože. Kolosej je res veličasten in upava, da tudi večen. Zagotovo vreden ogleda.

Polni novih doživetij, morda celo malce utrujeni, smo se odpeljali  proti domu. Tokrat je bila pot nekoliko krajša, saj smo imeli manj postankov kot pri vožnji v Rim. Pred šolo smo prispeli ob 2. uri zjutraj, se poslovili in odpravili domov v  domače postelje. Smo jih kar pogrešali.

Obema je bila ekskurzija zelo všeč in še veliko generacijam želiva, da bodo imeli možnost tudi sami izkusiti to doživetje. Za naju je bilo neprecenljivo!

Mirjam Kostanjšek in Nika Iskra