Ali ste vedeli …

… da je velika noč na prvo nedeljo po prvi polni pomladni luni, to je med 22. marcem in 25. aprilom? Ta datum so določili cerkveni dostojanstveniki na velikem zboru leta 325 na podlagi judovskega luninega koledarja.

… da je velika noč največji in najstarejši krščanski praznik, ko se verniki spominjajo Kristusovega vstajenja, s katerim naj bi odrešil svet, že vse od 4. stoletja naprej?

… da veliko noč tudi Slovenci praznujemo že dolga stoletja? Že v 17. stoletju je Valvasor opisoval, kako je videti pravi »kranjski velikonočni žegen«. Ta se od takrat do danes ni kaj dosti spremenil. Po drugi svetovni vojni je bilo praznovanje zaradi spremenjenih družbenih navad potisnjeno v zasebnost družinskega kroga, a kljub temu so ljudje veliko noč še naprej praznovali: nekateri kot veliki krščanski praznik, drugi zgolj kot nereligiozni, pomladni običaj.

… da številni velikonočni običaji izvirajo iz poganskih praznovanj rojstva Zemlje? Ljudstva pred krščanskim obdobjem so vsako pomlad slavila rojstvo mladega sonca, zmago dobrih, svetlih sil nad temnimi. Ljudje so se radostili novega brstenja življenja in prihoda sončnih dni. To pansko praznovanje se navezuje na še starejši judovski praznik (pasho), judovsko veliko noč, ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti.

… da so slovenske velikonočne jedi polne simbolov? Potica predstavlja Kristusovo trnovo krono, pirhi so simbol za Kristusove rane in kaplje krvi, hren ponazarja trpljenje in žeblje, s katerimi so pribili Kristusa na križ, meso (pa tudi bel kruh) simbolizira Kristusovo telo, velikonočni zajec naj bi po legendi znesel velikonočno jajce – pirh, pomaranča pa simbolizira gobo, ki so jo namočili s kisom in jo ponudili umirajočemu Kristusu.

… da so jajca postala posebna velikonočna jed že v srednjem veku? Takrat so na veliko noč pri nas in tudi drugod oddajali jajca zemljiškemu gospodu. Tako je bilo do 16. stoletja »velikonočno jajce« le ustrezna dajatev in ne posebna praznična jed. Pravico do prejema jajc so imeli le nekateri meščani, redovniki in reveži. Blagoslovljena jajca pa omenja že Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689.

… da so znani tudi nekateri običaji v zvezi s pirhi, kot sta sekanje pirhov in turčanje?

… da je pirh tudi »ljubezensko« darilo? Fant pride k dekletu po pisanico, oddolži pa se s pomarančo.

… da nekrščanska simbolika v pirhih vidi zbujajoče se novo življenje? Kakor koklja, ki vali piščeta, s svojo toploto zbuja in spravlja na dan izpod bele jajčne lupine mlado življenje, tako naj bi tudi toplota pomladnega sonca čim prej stopila snežno odejo, ki pokriva zemljo, da bi vzklilo mlado zelenje. Misel na sonce se na nek način izraža tudi v pirhih: najprej so bili rdeči in rumeni, ker ti dve barvi simbolizirata sonce. Bela lupina pomeni zimsko snežno odejo, rdeča ali rumena barva pa naj bi pomenili željo, da bi sonce raztopilo sneg.

… da je simbol velike noči tudi kres? Pogani so netili kresove in s tem častili sonce kot božansko bitje, ki daje luč in toploto ter ohranja življenje na zemlji. V krščanstvu velikonočni kres simbolizira vstalega Kristusa, ki je kot »luč sveta« premagal satana »kneza teme«.

Laura Kočar

Ali ste vedeli …

… da pravijo, da je prvi april dan vseh norcev?

Izvor tega praznovanja najdemo v rimskem prazniku norcev (kvirinalijah). V zvezi s spomladanskim ekvinokcijem so stari Rimljani praznovali praznik smeha, ki je bil povezan s številnimi obredi; poznali so tudi tekmovanja v pripovedovanju šal. Šalili in norčevali so se tudi med seboj. Tekmovali so, kdo bo bolj duhovit, najbolj neslane šale pa so zbijali iz ljudi drugih krajev in iz tujcev.

… da je šega v naše okolje verjetno prišla iz Nemčije, kjer se prvič omenja leta 1631? K Nemcem je prišla iz Francije, posredno naj bi jo uvedel francoski kralj Karel IX.

… da so se prvotno morale prvoaprilske šale končati, ko je ura odbila poldne? Če se je kdo šalil še po tej uri, je bil v nevarnosti, da sam postane največji norec.

… da so se potegavščine za prvi april tudi pri nas docela udomačile? Nekaterim v veselje, drugim, ki »gredo na led« in ne razumejo šale, pa v jezo.

Luka Hribar