Dvanajstega marca se ptički ženijo; mi ta dan poznamo pod imenom gregorjevo. Če ne veste ničesar o njem, nič hudega, izvedeli boste več sedaj.

Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor Veliki, znan tudi kot prinašalec luči, godoval na prvi pomladni dan. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledar iz julijanskega v gregorjevega, se je ta praznik premaknil nazaj, na 12. marec.

V Sloveniji je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.

V zavesti ljudi se je praznik ohranil kot začetek pomladi. Dnevi postajajo vse daljši, sončni žarki imajo vedno večjo moč pa tudi rastline se začno prebujati po zimskem mirovanju. Še danes na predvečer gregorjevega ponekod v vodo spuščajo razsvetljene barčice, ki simbolizirajo ‘met luči v vodo’ – gregorčke.

Po starih običajih so se nekoč dekleta prav na gregorjevo še posebno vneto ozirala v nebo. Verjelo se je namreč, da bo prav prva ptica, ki jo bo dekle na ta dan videlo, naznanila, kakšen bo njen mož. V Ljubljani in okolici so bili mnenja, da imajo ptički ta dan gostijo in da na vsakem grmu visi pogačica. Zato so otroci brskali po grmovju in iskali ptičjo gostijo. Včasih so jim starejši celo kaj pustili skrito v grmu.

V današnjem času je gregorjevemu podoben praznik, ki ga 14. 2. slavijo zaljubljenci – to je valentinovo. Razlike med njima se kažejo v mesecu praznovanja, razširjenosti po svetu, saj je zibelka valentinovega Francija in Anglija, mediji več pozornosti namenjajo slednjemu, potrošniki kupujejo različna darilca in s tem podpirajo širjenje praznika zaljubljencev. Gregorjevo pa je ostalo prisotno le na slovenskih tleh, močno živi v ljudskem izročilu, žal pa pri mladini počasi izginja v pozabo.

Klara Hauptman in Kaja Mencin