Zjutraj sem se zbudila v pričakovanju, da končno spet vidim zasnežene travnike in ceste. Ampak pogled me je razočaral … Vse isto kot prejšnje jutro. Žalostna sem se lotila šolskega dela. Čez eno uro pogledam skozi okno in opazim, da je začel padati skoraj neviden sneg. Vedela sem, da se ne bo prijel na tla in da ga ne bo. Še tisti kanček veselja in upanja, ki sem ga imela, je skopnel v meni. Naprej se lotim pisanja. Čez manj kot šolsko uro se spet ozrem skozi okno z mislijo, da ne bom videla ničesar novega. Ampak oči so se ustavile in usta so se mi odprla. Zazrla sem se v belino, ki je prevladovala na vasi. Nisem se mogla upreti mehki beli odeji. Na hitro sem se oblekla, s seboj vzela psički in odšla ven. Kotalila sem se po snegu in vpila od veselja. Kaj tako nepričakovanega pa še ne.

Brina