Moj domači kraj ni kot Prešernova Vrba.
Ni kot gora in ne nosi ga veter.
Ne teče kot reka in ni spremenljive oblike.
Je kot pojem, za katerega vem le jaz.
Včasih, ko mi je najbolj hudo, gledam v nebo.
Tam vidim zvezde.
Opomnim se, da moja težava ne predstavlja velikega pomena za nikogar.
Opomnim se, da so na svetu še hujše stvari kot to,
da jaz, drobna kot na vrhu glave las,
ne pomenim nič za ta ogromen svet in vas.
A dejstvo,
da sem kljub ogromni številki ljudi tudi jaz nekdo,
zaradi katerega je svet poseben prav tako kot vsakdo.
Moje hrepenenje in moje želje niso po domu.
So po osebah, ki dom napolnijo.
Najlepši so večeri, ko skupaj gledamo filme, igramo družabne igre in skupaj beremo knjige.
Najlepši večeri so prav takrat, ko na plano privlečemo stare fotografije in prebujamo oddaljene spomine.
Moj najljubši kraj je v objemu z družine.
(Ajda)

To je kraj,
kjer se počutim varno,
kjer nihče me ne sili v kavarno.
Tu imam občutkov mnogo
od veselja do žalosti v preprogo. 
Všeč mi je,
ko se v sanje potopim,
takrat vse občutke izgubim.
In ko sem daleč z doma
pomislim,
ali pred mano je koma.
Ko se sprehajam po domačem kraju,
slišim petje ptičev,
ki živijo v raju.
V mojem kraju me osrečuje kopica ljudi,
po katerih moje srce hrepeni.
In vem,
da ni lepšega raja,
kot je udobje domačega kraja.
(Žana)