Pred dnevi smo se z generacijo petih razredov odpravili na planinski pohod na Kranjsko reber, razgleden hrib nad Črnivcem pri Kamniku.

S težkim nahrbtnikom sem prišla v šolo in opazila, kako so policisti pregledovali avtobus, da bi se z njim lahko varno odpeljali proti cilju. Po petih minutah so se možje v modrem odpeljali, mi pa smo se udobno namestili po sedežih. Usedla sem se k oknu, saj rada opazujem mimo bežečo pokrajino. Na poti, ki je trajala nekaj manj kot uro, smo prevozili veliko strmih ovinkov. Končno smo prišli do parkirišča in vsi smo radovedno poskakali iz avtobusa. Radoživo smo vzeli pot pod noge, a kaj kmalu se nas je lotila utrujenost. Kljub temu smo vztrajali in pogumno hodili dalje.

Na poti, ki jo je ves čas spremljalo sonce, smo prečkali veliko potočkov in obhodili kar nekaj mravljišč, ki smo jih marljivo preštevali. Prišli smo do dolge in ozke poti, kjer se je gruča otrok strnila v doooolgoooo kolono. Minute so se vlekle kot ure. Pot se je čez čas razširila in malo naprej nas je čakal gozd, ki nam je prijazno ponudil senco drevesnih krošenj. Učiteljica nam je pokazala zanimivo drevo, ki je bilo visoko in na pol presekano. Ob njem smo se ustavili, da bi počakali tiste, ki so zaostajali. Vzeli smo si čas, si oddahnili, se nasmejali šalam sošolcev in prisluhnili zgodbicam, ki jih je iz rokava ves čas stresala učiteljica. Kaj kmalu smo spoznali, zakaj določeni sošolci ves čas zaostajajo. Iz nahrbtnikov so namreč potegnili telefone in slikali naravo okrog sebe, ki je bila v svoji jesenski preobleki naravnost čudovita. Tega jim človek res ni mogel zameriti. Pri prečkanju enega izmed številnih potočkov smo postavili na preizkušnjo naše spretnosti in ga skušali prestopiti, ne da bi padli vanj. Mnogim je uspelo brez težav, a dosti je bilo tudi takih, ki so v čevelj zajeli hladno hribovsko vodo. Brrrr … Naenkrat smo pred sabo zagledali ogromno senco drevesa, ki je imelo čudovito krošnjo, polno pisanih jesenskih barv. Nisem se mogla načuditi vsej tej lepoti …

Zasanjano sem stopala naprej po poti, dokler nismo prišli do majhnega ribnika. V daljavi smo že lahko uzrli naš cilj, a tega takrat še nismo vedeli, saj nas je učiteljica »nahecala«, da je do vrha vsaj še uro hoda. Noge so bile že težke in podatek, s katerim nam je postregla, nam res ni bil v vzpodbudo. Pogumno smo preplezali še nekaj metrov skalnate poti, nato pa nas je pozdravil vrh Kranjske rebri v vsej svoji lepoti. Kopasto travnato pobočje so greli topli sončni žarki in okolica se je kitila s prelepim pogledom na Savinjsko dolino, Rogatec, Lepenatko, Menino in Veliko planino ter Ljubljansko kotlino, ki se je sramežljivo zavijala v meglice. Posedli smo se po skalnih otočkih in iz nahrbtnikov potegnili težko pričakovane prigrizke. Po dobri uri smo se poslovili od hriba in se spustili v dolino.

Sama sem se na tem pohodu zelo zabavala in upam, da boste šli po mojih stopinjah še vi, saj je izjemno lepo. Upam, da sem vam  uspela orisati, kako je bilo na pohodu. In naj vam zaupam še skrivnost. Na poti smo našli šest mravljišč in sedem potočkov. Če ne verjamete, jih preštejte še vi …

Nika Rojc

Za naše glasilo je svoje doživljanje o “vzponu” na Kranjsko reber strnil še Urh Uratnik, prav tako učenec 5. c-razreda.

Prejšnjo sredo smo se z razredom odpravili na Kranjsko reber. Učiteljica nam je dan pred odhodom povedala, da moramo biti primerno obuti in oblečeni, s sabo pa moramo vzeti malico. Jaz ne hodim veliko v hribe, saj imam vsak vikend tekmo in me hoja v hribe ne veseli. Vseeno sem se veselil, saj imam rad izlete z razredom.

Zjutraj smo se zbrali pred šolo in se z avtobusom odpeljali do Črnivca. Pot je bila neprijetna, saj mi je bilo slabo. Ko smo prispeli, smo takoj pričeli hoditi. Pot je izgledala lahka, vse dokler nismo zavili na ozko in strmo stezo. Hodili smo v dolgi koloni, zato so se na tiste bolj zadaj kotalili manjši kamni. Bil sem utrujen in obupan zaradi poti, vse dokler nisem našel kresilnih kamnov. Nabiral sem jih na kamnitem delu hriba in čas je tako hitro mineval. Učiteljica nam je tik pred ciljem povedala, da je do vrha hriba še ena ura. Čez nekaj časa smo ugotovili, da nas je naplahtala. Prišli smo na vrh. Bil sem ponosen nase, saj je bila pot strma in dolga. Pojedli smo malico, se pogovarjali in lovili. Razgled je bil popoln, saj smo videli Veliko planino in vasi pod nami. Ker je bil lep sončen dan, se je videlo zelo daleč. Pot nazaj je bila zabavna, saj je zelo drselo in smo padali na riti kot pingvini.

Na izlet imam zelo lepe spomine. S sošolci smo se zabavali, narava je bila lepa, samo noge so me bolele. Moja rit je dobila veliko novih modric. Mislil sem, da me hoja v hribe ne veseli, ampak sem se motil. Ugotovil sem, da je s prijatelji dobro tudi v hribih. Kam pa nas boste peljali naslednjič učiteljica?

Urh Uratnik