Moj domači kraj

Polka, travniki in reke,
da ne pozabim kmete, mlinarje in peke,
pa na rože, krave in slapove,
doline, gozdove in vrhove,
na sosedove vrtove,
ki našemu kraju dajo čar,
ki vrednejši je kot denar,
nihče ne more ga vzeti,
saj to je moj domači kraj.

Tu ljudje smo prijazni,
tu je milost, ni kazni,
tu se spoštujemo,
se med seboj varujemo,
si stojimo ob strani,
tu vsak meščan te obrani,
nihče te ne rani.

Tu sem najraje na svetu,
najraje prisluhnem rečnemu šepetu,
najraje le sedim in opazujem naravo,
najraje hodim skozi rosno travo,
najraje sem tu v domačem kraju,
v mojem malem skromnem raju.

Allegra Vučurević, 8. a

Čutim svoj kraj

Stopim iz hiše, začutim svež zrak v svojih pljučih, zaslišim žuboreč potok, ptice, ki pojejo. Ko stopam proti ulici, zavoham vonj po železu, saj je blizu očetova delavnica.

V Radomljah imamo veliko sprehajalnih poti. Sprehajamo se lahko za Kamniško Bistrico, po pločnikih, poljih ter ob bajerjih. V našem kraju lahko slišiš zelo glasen zvon cerkve, ki dela bim bam bom in vabi vernike k maši. Z nogometnega igrišča slišiš igralce, ki se derejo, navijače, ki tulijo in tolčejo po bobnih. Radomljani smo strastni navijači. Ko se sprehajam okoli bajerja, slišim šumenje dreves … Pljusk! Še ena žaba je skočila v vodo. Opazovanje rjavo-rumenih listov, ki jadrajo z dreves, me pomirja. Sprostim se.

Sprehajanje po pločniku po kraju je manj prijetno. Je zelo glasno, saj avtomobili nenehno švigajo mimo mene. Nos napolnijo smrdeči izpušni plini, zato se počutim neprijetno. Na poti mimo vrtca se sliši otroški smeh. Kako srčno in iz srca se smejijo majhni otroci!

Na sprehodu skozi gozd sem videl neskončno polje zelenega maha in slišal ptice, kako pojejo, ter vohal svež naraven zrak. Moje misli se umirijo, ko opazujem naravo. Sprehod čez polje z mojim psom je zabaven, razigran …  Vse do trenutka, ko zavohaš svež gnoj, ki  je raztrosen po travnikih … V svoji tišini slišim govorjenje ljudi in lajež drugih psov. Psov se načeloma ne bojim, a ko se mi približa večji pes, moja kolena zatrepetajo, srce začne biti hitreje. Občutim strah.

Ko greš skozi svoj kraj, vonjaj, opazuj, poslušaj in občuti stvari, ki so ti dane, in ugotovil boš, kaj vse se dogaja v tvojem kraju.

Mark Žibert, 9. a

Moj domači kraj

V mojem domačem kraju
živim kot v raju.
Pred mano odpira se popoln razgled,
za mano pa sije na gore pogled.

Ko sonce zjutraj posveti,
ptičke začnejo prekrasno peti.
Žarek se zalesketa v rosni travi
in v kuhinji zadiši po kavi.

Najbolje pa je, ko so zimski časi,
takrat je zabava v naši vasi.
Pri vsaki hiši stoji en snežak,
vsak korenjak, vsak veseljak.

Pomladi na travniku rastejo cvetlice pisane,
ki so kot narisane.
Drevesa počasi zelenijo,
občutek, kot bi se v raj pripeljal s kočijo.

Brina Lužar

Moj domači kraj

Moj domači kraj ni kot Prešernova Vrba.
Ni kot gora in ne nosi ga veter.
Ne teče kot reka in ni spremenljive oblike.
Je kot pojem, za katerega vem le jaz.
Včasih, ko mi je najbolj hudo, gledam v nebo.
Tam vidim zvezde.
Opomnim se, da moja težava ne predstavlja velikega pomena za nikogar.
Opomnim se, da so na svetu še hujše stvari kot to,
da jaz, drobna kot na vrhu glave las,
ne pomenim nič za ta ogromen svet in vas.
A dejstvo,
da sem kljub ogromni številki ljudi tudi jaz nekdo,
zaradi katerega je svet poseben prav tako kot vsakdo.
Moje hrepenenje in moje želje niso po domu.
So po osebah, ki dom napolnijo.
Najlepši so večeri, ko skupaj gledamo filme, igramo družabne igre in skupaj beremo knjige.
Najlepši večeri so prav takrat, ko na plano privlečemo stare fotografije in prebujamo oddaljene spomine.
Moj najljubši kraj je v objemu z družine.
(Ajda)

To je kraj,
kjer se počutim varno,
kjer nihče me ne sili v kavarno.
Tu imam občutkov mnogo
od veselja do žalosti v preprogo. 
Všeč mi je,
ko se v sanje potopim,
takrat vse občutke izgubim.
In ko sem daleč z doma
pomislim,
ali pred mano je koma.
Ko se sprehajam po domačem kraju,
slišim petje ptičev,
ki živijo v raju.
V mojem kraju me osrečuje kopica ljudi,
po katerih moje srce hrepeni.
In vem,
da ni lepšega raja,
kot je udobje domačega kraja.
(Žana)