Arhivi Kategorije: Naše umetnine

Poloni Torkar, naši razredničarki

Gospa Torkar,
ste kakor naša druga mama,
mama matematike,
začnete vse tematike,
ki v razredu so težava.

Učiteljica,
učite nas za boljšo prihodnost,
vaše besede so vrednost,
imamo veliko prednost,
ker bomo izboljšali sodobnost.

Razredničarka,
kot matica usmerjate panj,
panj, poln mladih čebel,
vsak bi moral biti vesel,
da so ga usmerili ravno vanj.

Brina/Juniper

KO POMLAD PRIDE V VAS, KONČNO SPET ZA TVOJ VRT JE ČAS

Ko pomlad pride v vas,
končno spet za tvoj vrt je čas.
Se trudiš in zelenjavo sadiš,
da lahko vsako jutro za zajtrk domač pridelek dobiš.

Kmalu je tu neznosna vročina,
med katero zaželiš si mrzlega vina.
Se med trtami sprehajaš,
in rdeče grozdje vzgajaš.

Ko lastovice iz naše dežele odnesejo nemir,
iz zemlje izkoplješ svež krompir.
Jesenske barve nas obdajajo,
z domačimi oreščki, medom in kruhom nas razvajajo.

Ko zima odnese vso zelenjavo in sadje,
ter se zelenje umakne v ozadje,
takrat imaš srečo prav ti,
vse kar si čez leto pridelal, se na peči suši.

Če želiš si življenje zdravo,
in lepo postavo,
jej le domače,
saj ni težko, od jabolk, kruha vse do krače.

Brina Lužar

A DEFAULT POEM ABOUT A DEFAULT COUNTRY ♡°

There was a town named Ljubljana,
the home of a default girl, Ana,
she lived in a skyscraper,
everyone was a fan of her.

But the problem is she’s stuck there,
’cause there’s a virus everywhere,
she was about to write a blog,
but she felt like she’s a frog.

Doctor went to visit her,
she asked him: »What should I do, sir?«
He said: »Your muscles are too weak,
you weren’t active for a week.
No need to take the medicine,
just go outside and feel the wind.«

So, she went for a long, long walk,
after that important talk.

In her country of Slovenia,
there are as many mountains as there is the sea,
sadly, Slovenes all had a lockdown,
in every village, every town.

When she came back,
she saw a pack,
and inside a pair of shoes,
she noticed that the handwriting was Sue’s.

From that day on,
she runs in sun,
her blog is blocked,
and everyone is shocked.

Now, she has a yoga channel,
she teaches viewers to lift a panel,
her life is sporty now,
and I don’t even know how.

Brina/Juniper

Moj domači kraj

Polka, travniki in reke,
da ne pozabim kmete, mlinarje in peke,
pa na rože, krave in slapove,
doline, gozdove in vrhove,
na sosedove vrtove,
ki našemu kraju dajo čar,
ki vrednejši je kot denar,
nihče ne more ga vzeti,
saj to je moj domači kraj.

Tu ljudje smo prijazni,
tu je milost, ni kazni,
tu se spoštujemo,
se med seboj varujemo,
si stojimo ob strani,
tu vsak meščan te obrani,
nihče te ne rani.

Tu sem najraje na svetu,
najraje prisluhnem rečnemu šepetu,
najraje le sedim in opazujem naravo,
najraje hodim skozi rosno travo,
najraje sem tu v domačem kraju,
v mojem malem skromnem raju.

Allegra Vučurević, 8. a

Čutim svoj kraj

Stopim iz hiše, začutim svež zrak v svojih pljučih, zaslišim žuboreč potok, ptice, ki pojejo. Ko stopam proti ulici, zavoham vonj po železu, saj je blizu očetova delavnica.

V Radomljah imamo veliko sprehajalnih poti. Sprehajamo se lahko za Kamniško Bistrico, po pločnikih, poljih ter ob bajerjih. V našem kraju lahko slišiš zelo glasen zvon cerkve, ki dela bim bam bom in vabi vernike k maši. Z nogometnega igrišča slišiš igralce, ki se derejo, navijače, ki tulijo in tolčejo po bobnih. Radomljani smo strastni navijači. Ko se sprehajam okoli bajerja, slišim šumenje dreves … Pljusk! Še ena žaba je skočila v vodo. Opazovanje rjavo-rumenih listov, ki jadrajo z dreves, me pomirja. Sprostim se.

Sprehajanje po pločniku po kraju je manj prijetno. Je zelo glasno, saj avtomobili nenehno švigajo mimo mene. Nos napolnijo smrdeči izpušni plini, zato se počutim neprijetno. Na poti mimo vrtca se sliši otroški smeh. Kako srčno in iz srca se smejijo majhni otroci!

Na sprehodu skozi gozd sem videl neskončno polje zelenega maha in slišal ptice, kako pojejo, ter vohal svež naraven zrak. Moje misli se umirijo, ko opazujem naravo. Sprehod čez polje z mojim psom je zabaven, razigran …  Vse do trenutka, ko zavohaš svež gnoj, ki  je raztrosen po travnikih … V svoji tišini slišim govorjenje ljudi in lajež drugih psov. Psov se načeloma ne bojim, a ko se mi približa večji pes, moja kolena zatrepetajo, srce začne biti hitreje. Občutim strah.

Ko greš skozi svoj kraj, vonjaj, opazuj, poslušaj in občuti stvari, ki so ti dane, in ugotovil boš, kaj vse se dogaja v tvojem kraju.

Mark Žibert, 9. a