Čakal sem te celo jutro,
celo noč, večer in dan pred tem.
Od nikoder ni bilo korakov,
mobitel zaspal je gluh in nem.
Je blo res vse tak narobe,
da je treba blo končat?
Kdo bo zdaj prenašal moje fore,
kdo smejal se mi od vrat?
…
V sredo, 18. 1. 2017, je na šoli vladalo slavje.
Najprej zmedeni so se učenci 2. šolsko uro zbrali v jedilnici, kjer se jim je fino postavljena razkrila proslava v počastitev naziva naj kulturne šole 2016 v kategoriji velike šole. Nastopajoči smo si v zaodrju grizli nohte in nervozno ponavljali besedila , tudi če smo jih znali zrecitirati od zadaj naprej v zulujščini. A kakšna pisana druščina smo bili: vse od šestih razredov s Sinjim galebom, sedmih s Starimi grškimi bajkami in šolskega benda s svojo premiero s pesmijo Čakal sem te ko kreten, ki jo izvaja skupina MI2 do učitelja Domjanića in učiteljice Pogačnikove, ki sta spretno krmarila med točkami. Učitelj Boštjan Domjanić je tudi »zakuhal« vse skupaj.
Primite se za sedeže – mene je skoraj odpihnilo.
Na vrhuncu učiteljevih utišanj se je dvorana zatemnila. Na oder so priplesale najbolj skreirane podobe predstav večih razredov in zapolnile tišino v dvorani.
Če verjamete ali ne, to ni bil najboljši del.
Ko so se še zadnji gledališčniki priklonili, je z dolgimi koraki na oder stopil – Marko Soršak »Soki«, bobnar legendarnih Elvis Jacksonov! Dvorana pa – z mano vred – v šokirano skandiranje.
Prišel je v okviru projekta 20za20, v katerem spodbuja glasbeno kulturo in podarja nova glasbila osnovnim šolam. Že njegov prihod je bil čisti šok; režali smo se njegovi poskočni energiji – kljub virozi, ki bi mi jo brez problema lahko posodil, saj sem se od treme sesedala … Potem je na oder povabil dva naša učenca, enemu v roke potisnil čudovito novo kitaro, drugemu pa pod platnom razkril nebeško modre bobne. Saj vam pravim, bilo je slavje!
Najboljši del? Ko je bend veselo prikorakal na oder, sta nam za repom sledila pevca MI2. Lahko si mislite, da sem skoraj omedlela; še do danes ne morem verjeti!! Čisto po domače smo uprizorili en totalno odbit koncertni nastop, se tudi s Sokijem, ki nas je spremljal na bobnih, priklonili kot profesionalci in kot majhne bombice sreče pohiteli v zaodrje.
Ko je jedilnico zapustil še zadnji srečen obraz, smo po polžje pospravili opremo, si izmenjali besedo ali dve s Sokijem in ostalimi častnimi gosti, občudovali nove pridobitve – skoraj sem zajokala od veselja, ko sem zaslišala zvok nove kitare – in se mičkeno razočarani vrnili k pouku.
Bil je dan, vreden pomnjenja.
Aja Vrenjak
