Učenci šole Preserje pri Radomljah se lahko pohvalimo z bogato obarvanimi dnevi, kajti poleg dni dejavnosti imamo tudi veliko kulturnih dogodkov in krožkov. Še več, prireditve ne pripravijo samo učitelji, ampak tudi starejši za mlajše učence in obratno. Pogovarjali smo se z ravnateljico Ano Nušo Kern, ki je ob prejemu naziva strnila svoje misli in občutke.

Letos je naša šola že tretjič pridobila naziv kulturna šola. Kaj morate storiti, da se lahko potegujete za ta naziv?

Ni vse na meni. Seveda je treba priskrbeti finančno podporo, a ljudje smo si različni. Nekaterim ravnateljem je pomemben šport, meni pa je kultura.

Ta naslov ste prvič pridobili leta 2012. Kako ste se počutili takrat in kako letos, ko ste pridobili najvišji naziv v državi?

Počutila se nisem nič drugače kot zdaj. Globoko se zavedam, da je za vsem tem delo vas, učencev, in to je del kulture. Ne počutim se pomembnejše kot ste ostali, moram pa priskrbeti materialna sredstva. Všeč mi je, da smo sposobni sodelovati in dati učencem take okoliščine. Vseeno mi je, ali s tem dobimo naziv ali ne.

Če prvošolčke vprašaš, kaj je za njih kultura, vam bo vsak povedal svoje. Kaj pa za vas pomeni ta pojem?

Kultura zame ni samo obisk gledališča, temveč sam način bivanja; kako se mi vedemo do drugih in kakšen odnos imamo, je meni najbolj pomembno.

Jaz sem na šoli že sedem let, v tem času pa se je na odru odigralo ogromno predstav. Koliko let pa ste vi preživeli tukaj kot ravnateljica?

Januarja bom dopolnila 25 let.

Na šoli različni učenci in učitelji pripravijo prireditve. Ali opažate kakšne razlike v kulturnih dogodkih včasih in danes?

Razlike so, zagotovo. Ko sem prišla kot ravnateljica na to šolo, sem bila edina, ki sem pripravljala kulturne dogodke. To delo mi je bilo zelo všeč, v njem sem uživala. Sčasoma pa so se priključili še ostali učitelji in učenci, ki danes pomagajo – vsak s tistim, kar zna. Nekateri s scenariji, ozvočenjem, kostumi … Najbolj pomembno mi je, da se s tem povezujemo.

Poleg likovnih razstav, krožkov in sodelovanja na različnih natečajih, imamo tudi almanah in spletni časopis. Zakaj je na šoli kulturna dejavnost tako razvita?

Težko rečem, da drugim učiteljem govorim, kaj naj pripravijo za učence. To naredijo sami od sebe. Učitelji radi delajo z vami, učenci, ker znajo ceniti vaše ideje in vas pri tem spodbujajo. Tako se tudi oni dobro počutijo, saj se s tem dobro razumemo. Tukaj je najbolj pomembno, da nam je mar drug za drugega in iz te kulture nastane vsa ostala kultura.

Kot ravnateljica te šole ste omenjeni in izpostavljeni medijem. Kako bi v treh besedah opisali svoje občutke?

 Nisem rada v medijih. To so štiri besede …

Obiskali so nas novinarji, ki so v oddaji Svet na Kanalu A in tudi na Valu 202 pripravili prispevek. Zakaj ste se za sodelovanje z mediji sploh odločili?

Moje delovno mesto je tako, da moram sprejemati odločitve. Če je učitelj nesramen do vas, je to moja odgovornost.  Izgledalo bi ošabno, če se ne bi odzvala vsaj minimalnemu številu ponudb za nastop v javnosti.

Na vprašanja novinarjev so večinoma odgovarjali učenci. Ste ponosni na njihove odgovore?

 Ne, ponosna sem na njihovo delo.

Rada bi priznala, da mi je bil pogovor z vami prijeten in zanimiv hkrati. Imate kakšne načrte, ki nam jih lahko zaupate?

Ja, preživeti to šolsko leto s čim manj karanten.  Vem, da bi bilo to bolje tudi za vas.

Brina