Iz babičinih ust sem slišala rusko pravljico.

Skopuh

Živela je stara in siromašna žena. Bila je dobrega srca. Vse, kar je imela, je razdelila tistim, ki so bili še bolj revni. V isti vasi je živel bogat, toda skopušen trgovec.

Nekega dne, ko je bil trgovec z doma, je ženica odšla prosit za malo kruha. Odprla je njegova žena in ji dala malo kruha in krompirja. Prav tedaj je prišel domov sam trgovec in okaral ženo, zakaj govori z berači. Starko je stisnilo pri srcu. Odšla je in hrano razdelila med uboge.

Prišel pa je čas, ko se je trgovec moral posloviti. Umrl je in prišel v nek drugi svet. Pred sabo je zagledal dve mizi, njegovo in starkino. Njegova je bila prazna. Starkina pa polna hrane. Bil je lačen, zato je poprosil za malo jedače. A starka mu ni hotela dati ničesar. Trgovec je prosil Boga, če se lahko vrne na zemljo in kupi nekaj hrane. Dovolil mu je, saj je vedel za njegove namene.

Nakupil je poln voz hrane. Med potjo do pokopališča je srečal skupino beračev. Prosili so ga za nekaj hrane. Ni jim želel dati ničesar. Potem pa je srečal še beračico. Tudi ona ga je prosila za malo kruha. Skopuh  ji ni dal ničesar. Odpeljal se je dalje in v blato mu je padel hlebec. Beračici je rekel, da ga lahko pobere in poje.

Ko se je vrnil v drugi svet, na njegovi mizi ni bilo ničesar, razen blatnega koščka, ki ga je dal beračici, starkina miza pa je bila še vedno polna hrane.

Šele zdaj se mu je posvetilo v glavi – kar daš, dobiš. Bilo je prepozno, zakaj Bog ga na njegovo prošnjo ni več uslišal.

Marjetka Rakar