V okviru projekta Spremeni svojo vlogo/Change your Rolle smo novinarji v letošnjem letu zaradi epidemije covida-19 spremenili svoje dejavnosti. Če smo še lansko leto raziskovali, kako lahko pripomoremo k ozaveščanju, da je hrana preveč dragocena, da bi jo metali v smeti, smo letos poskušali čim več učencev navdušiti, da bi uporabili svoja čutila ter jih povezali tako z realnostjo kot domišljijo.
K sodelovanju smo pritegnili okoli 80 učencev iz 6., 7., 8. in 9. razreda ter učiteljice Jasmino Pogačnik, Tanjo Kastelic in Majo Blažun Zornado. Nastali so čudoviti izdelki, še bolj dragoceno pa je bilo njihovo razmišljanje.

Izvedli smo 3 aktivnosti, s katerimi smo poskušali uresničiti naslednje cilje:
– podpirati in razvijati domišljijo učencev o njihovem kraju,
– spodbuditi učence k natančnejšem opazovanju,
– spodbuditi učence, da izkusijo različne čute,
– spodbuditi učence k natančnejšem opazovanju okolja,
– navdihniti učence, da bodo uresničili sanje in pri tem pomagajo na načine, ki bodo trajnostni zanje in za okolje.

Najbrž se sprašujete, kako je mogoče s čutili zaznati svoj domači kraj. Preprosto! Samo izdelke učencev poglejte.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Učenci so o svojem kraju zapisali …

MARK, 9. razred:
Stopim iz hiše, začutim svež zrak v svojih pljučih, zaslišim žuboreč potok, ptice, ki pojejo. Ko stopam proti ulici, zavoham vonj po železu, saj je blizu očetova delavnica.
V Radomljah imamo veliko sprehajalnih poti. Sprehajamo se lahko za Kamniško Bistrico, po pločnikih, poljih ter ob bajerjih. V našem kraju lahko slišiš zelo glasen zvon cerkve, ki dela bim bam bom in vabi vernike k maši. Z nogometnega igrišča slišiš igralce, ki se derejo, navijače, ki tulijo in tolčejo po bobnih. Radomljani smo strastni navijači. Ko se sprehajam okoli bajerja, slišim šumenje dreves … Pljusk! Še ena žaba je skočila v vodo. Opazovanje rjavo-rumenih listov, ki jadrajo z dreves, me pomirja. Sprostim se.
Sprehajanje po pločniku po kraju je manj prijetno. Je zelo glasno, saj avtomobili nenehno švigajo mimo mene. Nos napolnijo smrdeči izpušni plini, zato se počutim neprijetno. Na poti mimo vrtca se sliši otroški smeh. Kako srčno in iz srca se smejijo majhni otroci!
Na sprehodu skozi gozd sem videl neskončno polje zelenega maha in slišal ptice, kako pojejo, ter vohal svež naraven zrak. Moje misli se umirijo, ko opazujem naravo. Sprehod čez polje z mojim psom je zabaven, razigran …  Vse do trenutka, ko zavohaš svež gnoj, ki  je raztrosen po travnikih … V svoji tišini slišim govorjenje ljudi in lajež drugih psov. Psov se načeloma ne bojim, a ko se mi približa večji pes, moja kolena zatrepetajo, srce začne biti hitreje. Občutim strah.
Ko greš skozi svoj kraj, vonjaj, opazuj, poslušaj in občuti stvari, ki so ti dane, in ugotovil boš, kaj vse se dogaja v tvojem kraju.

ŽANA, 7. razred:
Živim v Homcu. Homec je majhna vas, v kateri sta
tudi dve majhni kmetiji. Imamo cerkev in kapelo.
Ko hodim po Homcu, slišim ptice, kako pojejo, in pse,
kako lajajo. Poleti je “fajn”, saj imamo pred hišo velik
travnik. Tam se lahko lovimo in igramo. Pozimi pa
se lahko na bližnjem hribu sankamo in kepamo s sosedi.
V Homcu se počutim v redu. Imam veliko prijateljev,
med drugim tudi živim z najboljšo družino, kar jih
obstaja. Zato sem zelo hvaležna, da živim v Homcu in
ne v kakšnem velikem mestu, npr. v Ljubljani.

Sedmošolki Žana in Neža sta o onesnaženosti svojega kraja razmišljali tako …

V kraju, kjer živiva, je zelo lepo poskrbljeno za čistočo, saj odpadki ne ležijo povsod in imamo veliko zelenja.
Po najinem mnenju bi naš kraj potreboval več eko smetiščnih otokov, prav tako mu ne bi škodovalo par dodatnih smetnjakov.
Ob svetovnem dnevu Zemlje ki ga praznujemo 22. aprila, in se takrat odvijajo številni dogodki za osveščanje glede varovanja okolja, se nekateri ljudje odločijo, da bodo pomagali očistiti okolico svojega kraja. Meniva, da če bi bilo takih dogodkov oz. akcij več, bi zelo pripomogli k čistoči našega okolja in planeta. S spuščanjem plinov v ozračje škodujemo okolju in živim bitjem. Najino mnenje je, da v naši državi lepo skrbimo za okolje, čeprav še več, ni nikoli odveč, saj imamo veliko zelene pokrajine in odpadki ne ležijo (v veliki meri) po celem mestu.

AKTIVNOST Pogled skozi rožnata očala

Vsak od učencev si je nadel “rozasta očala”, skozi katera je videl resnično idealno mesto, ki ima vse, kar potrebujemo, v njem ne najdemo nobenih težav, tam smo srečni. Učenci so razmišljali:
Kakšno je bilo videti njihovo sanjsko mesto? Kakšno naj bi bilo življenje v njem?
Kaj je še posebej zanimivega v tem sanjskem mestu?
Katere so bile pomembne stvari v vizijah učencev?

• 

• 

• 

• 

AKTIVNOST Potovanje junaka

Zanimalo nas je, kdo je junak. Pa poglejmo definicijo:
junak se sooči z izzivom tako, da se poda na pustolovščino (spremembo), premaga nepričakovane težave, zbere pomembne informacije/predmete ali pa sklene nova prijateljstva; ob tem pa se zaveda, da potrebuje pomoč drugih, da lahko pridobi nove izkušnje in po premagovanju izziva to izkušnjo še naprej uporablja v svojo korist in korist celotne skupnosti. 

Učenci so se pri izvajanju aktivnosti zabavali. Svojo ustvarjalnost so lahko spustili iz okvirjev. Razmišljali so o globokih temah, se dogovarjali, sprejemali drug drugega, se učili drug ob drugem, se spoštovali, sodelovali in podirali.
Ali ni ravno to bistvo učenja in življenja?

Več izdelkov sodelujočih učencev najdete na padletu:
https://padlet.com/jasminapogacnik/n0t15vuv307i9kl1

Nekaj izdelkov je tudi v rubriki Naše umetnine v spletnem glasilu Generacija.
http://generacija.splet.arnes.si/category/nase-umetnine/

Ker nam sodobni čas narekuje, da moramo biti pozorni, kaj počnemo našemu planetu, kako ga uničujemo in kako mu lahko pomagamo, da bodo naši zanamci lahko uživali v vseh ugodnostih, ki jih narava ponuja, smo se novinarji odločili, da svojo pozornost namenimo tudi eko temam in tako pripomoremo k ozaveščanju vseh, predvsem pa  nas, mladih, ki bomo v prihodnosti tisti, ki bodo za planet Zemljo tudi skrbeli.

Naš svet poln je smeti,
poleg tega se Avstralija smodi,
poskrbi,
da boš sam ekološko s svetom ravnal
in za sabo smeti vse pobral.

V tem svetu boš živel še nekaj let,
zato pomagaj rešiti naš svet.
Če naša Zemlja pomoči dobila ne bo,
bo kmalu vse v pozabo šlo.

Pomagaj za boljšo prihodnost vseh nas!

Na šoli smo prepoznali, da bi s sodelovanjem v projektu Change your role – Spremeni svojo vlogo, ki spada med projekte Erasmus+ in ga v okviru EKO šole izvajajo izbrani partnerji programa Mladi poročevalci za okoje (MPO), lahko pripomogli k boljši ozaveščenosti glede problemov, ki jih na šoli ali v krajevni skupnosti zaznavamo, zato smo se priključili projektu.

V projektu Change your role sodelujemo mladi novinarji zadnje triade. Projekt je namenjen vključevanju metod dela z mladimi na okoljskem področju. Učitelji so tukaj predvsem motivatorji in spodbujevalci, da mladi sami oblikujemo rešitev za okoljske izzive/probleme. Izbrani problem bomo po štirih korakih, in sicer:

1. opredelitev in raziskovanje problema ali izziva,
2. oblikovanje poti do rešitve in rešitev sama,
3. predstavitev rešitve (novinarski prispevek),
4. širjenje rešitve (objavljeni prispevek) in spremljanje učinkov.

Projekt Change your role  bo trajal od januarja 2020 do  februar 2021. Cilj  projekta je usmeritev mladih, da sami raziskujejo (trajnostne) izzive in probleme ter predlagajo rešitve v obliki novinarskih prispevkov.
Na naši šoli smo učenci šolskega novinarstva opazili, da je pri obrokih veliko preveč zavržene hrane, zato smo se odločili to raziskati in poiskati, ali obstajajo morebitne rešitve za ta problem.

Raziskovanja smo se lotili na dva načina: najprej smo na spletu pobrskali o dostopnih podatkih glede zavržene hrane po svetu in v Sloveniji, nato pa smo z anketo, ki smo jo posredovali vsem učencem šole, vodji šolske prehrane, učitelju Mikužu, ter vodji kuharjev v kuhinji, gospodu Andražu, poskušali priti do podatkov, ki kažejo na to, kakšno je stanje na šoli. Ta korak predstavlja 1. točko v raziskovalnem novinarstvu, in sicer detektiranje problema. Nadaljnji korak bo predstavljala e-anketa, ki jo bomo po e-pošti poslali vsem staršem. Z anketami želimo ugotoviti obstoječe stanje in ugotoviti morebitno povezavo oz. vzorec ravnanja s hrano v šoli in doma.

Podatki, ki smo jih povzeli po STA z 18. 3. 2019, (https://svetkapitala.delo.si/aktualno/vsak-slovenec-v-enem-letu-zavrze-64-kilogramov-hrane-162237), kažejo na zaskrbljujoč odnos človeka do hrane.  Predstavljamo nekaj dejstev, ob katerih bi se morali zgroziti.

• Na svetu je trenutno sedem milijard ljudi, ena milijarda je lačnih.
• Več kot tretjina svetovne proizvodnje hrane konča v smeteh.
• Vsako leto na svetu odvržemo vrtoglavih 1,3 milijarde ton hrane, kar je dovolj, da bi v enem letu nahranili 3 milijarde ljudi.
• V Evropi v enem letu zavržemo 27 milijonov ton hrane,  iz gospodinjstev izhaja 42 % celotne svetovne odpadne hrane.
• Pri nas približno 290.000 ljudi živi pod pragom revščine.
• Povprečen Slovenec zavrže 64 kilogramov hrane na leto. Največ hrane se zavrže v gospodinjstvih. Tam namreč zavržejo skoraj polovico hrane.
• V Sloveniji zavržemo okoli 140.000 ton hrane na leto, kar predstavlja vrednost 120 milijonov evrov.

V nadaljevanju so predstavljene ugotovitve glavnega kuharja Andraža, ki je pojasnil, kako je z odpadno/zavrženo hrano pri nas.
Na dan  v šolski kuhinji pripravijo približno od 230 do 250 kg hrane. Količina je odvisna od jedi na jedilniku. Dnevno količino zavržene hrane je težko oceniti, saj jedi z jedilnika predstavljajo različen ostanek. Približna ocena ostanka se giblje med 20 do 30 kg hrane. Novinarje nas je zanimalo, kaj v šolski kuhinji naredijo s hrano, ki je ostala od obrokov, a je še uporabna. Kuhar Andraž nam je pojasnil, da ostanek uporabne hrane poskušajo zmanjšati tako, da jo ponudijo učencem, in sicer jo postavijo na točno določeno mizo v jedilnici, namenjeno tej hrani, kjer je dostopna v vseh odmorih in v času kosila. Dostopna je vsem učencem, ne glede na to ali imajo malico ali kosilo. Razveseljive so ugotovitve, da je čedalje več takih učencev, ki med odmori prihajajo po hrano, tako da do 12. ure skorajda povsem izgine s pladnjev. Hrano, ki je postrežena, a  se je ne poje, in je še uporabna, mora biti zavržena, saj tako pravi pravilnik po HACCP-u. To je težko razumeti in z našimi očmi gledano je to povsem nedoumljivo in po naših prepričanjih sprto z zdravo pametjo.
Zavrženo hrano, ki ni več uporabna, zbirajo v sode, ki jih enkrat tedensko predajo podjetju za zbiranje odpadne hrane.  Prizadevanja, da bi čim manj hrane zavrgli na šoli že nekaj časa aktivno potekajo, gospod Andraž pa učence poziva, da naj vzamejo manj hrane, če niso lačni oz. naj vsak vzame toliko, kot meni, da bo ravno prav. Želi si, da bi vsak pojedel vse, kar dobi, da bi bile odjave obrokov natančnejše oz. celo vnaprej napovedane, npr. da bi starši ali učenci obrok odjavili vsaj en dan prej. Čeprav so morda želje smele, kuhar Andraž s svojo kuharsko ekipo trdno verjame, da bo uspeh dosežen.
Ker, kot že rečeno, omenjena težava ni “od danes”, so se pri reševanju te problematike domislili komposta za šolo, s katerim so zmanjšali količino sodov zavržene hrane iz devetih na pet sodov dnevno. Kar pa je že lep uspeh.

Nepogrešljiv člen predstavlja učitelj Blaž Mikuž – organizator šolske prehrane. Njegovo delo je zelo zanimivo. Več o njem si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Kaj pomeni biti organizator šolske prehrane?
To pomeni, da načrtujem jedilnik, prilagajam jedilnik, se usklajujem z dobavitelji, urejam subvencije prehrane, sodelujem pri javnih naročilih, sodelovati moram z osebjem v kuhinji, z vami, učenci, skratka vedno zanimivo.

Ali nam lahko poveste, katero jed imajo učenci najraje?
Težko rečem, saj ima vsak učenec drugo jed, ki jo ima rad.

Katero jed najpogosteje naročite in zakaj?
Ne bi se mogel opredeliti, da je katero živilo večkrat na jedilniku. Malice in kosila poskušam organizirati tako, da se v mesecu nobeno živilo skoraj ne ponovi.

Za koliko ljudi naročite malico, za koliko pa kosilo?
Malico naročim za 850 ljudi, kosil pa je na dan približno 550.

Je težko naročiti hrano za toliko ljudi?
Potrebno je natančno preračunati. Težko ni. Sedaj je to delo postalo rutina.

Zakaj ste izbrali delo organizatorja šolske prehrane?
Ko mi ga je ravnateljica ponudila, sem ga sprejel zato, ker je mi je predstavljal nov izziv.

Vam je bilo to kdaj odveč, da ste organizator šolske prehrane, razrednik in učitelj?
Odveč nikoli, je pa včasih kar obremenjujoče.

Drugi del intervjuja predstavljajo ugotovitve o zavrženi hrani na šoli.
Učitelja smo vprašali, kako sestavlja jedilnik in kaj postavi na prvo mesto. Odgovoril je, da upošteva smernice prehranjevanja, ki so na prvem mestu, pomembno pa je tudi zadovoljstvo učencev, zato nam skuša, kolikor je možno, ustreči. Ko sestavlja tedenske jedilnike, ima v mislih tudi, koliko hrane se bo zavrglo. Podatki o naročenih malicah in kosilih so zanimivi. Na dopoldansko malico je prijavljenih kar 826 učencev, medtem ko je na kosilo prijavljenih 616 učencev. Pri takem številu obrokov je težko upoštevati količino zavržene hrane, saj je število obrokov, predvsem pri kosilih, iz dneva v dan drugačno, še posebej v zimskem času oz. času viroz. Ker se količina sestavin naroča en teden prej, je število obrokov le predvideno, zato se kdaj zgodi, da ostane več hrane. Učitelj je seznanjen s tem, koliko hrane ostane pri obrokih, prav tako, koliko je ostane pri posameznih obrokih. Pravi, da količina zavržene hrane iz leta v leto ne narašča in kljub velikemu številu učencev ostaja količina zavržene hrane enaka. Prizadevanja v zmanjševanje zavržene hrane potekajo že nekaj časa. Hrano, ki ostane pri malici, se ponudi učencem, da jo pojedo med odmori in v času kosila. To velja predvsem za učence, ki na kosilo niso naročeni. V kuhinji si zapisujejo, koliko hrane je bilo naročeno in koliko jo je ostalo, da se pri naslednjem naročanju naroči zadostna količina hrane. Največ ostanka oz. zavržene hrane pri malici je pri namazih, pri kosilu pa je zelo različno. Ko učitelj opazi, da se jedi ne “prodajo”, se umaknejo oziroma spremenijo. Da bi bilo zavržene hrane čim manj,  organizator šolske prehrane posluša želje učencev, ki so izražene na sestankih šolske skupnosti, in spremlja katere hrane učenci ne marajo. Glede na to da se v kuhinji količina zavržene hrane ne spreminja, meni, da so na dobri poti. Eno izmed vprašanj, na katero nas je najbolj zanimal odgovor je, zakaj je učitelj ukinil ribje palčke. Odgovoril je, da niso ukinjene, le redkeje so ponujene, saj so v njih maščobe, predelana hrana in akrilamidi. Učiteljev predlog za zmanjšanje zavržene hrane je enak predlogu kuharja Andraža, in sicer da bi vsak izmed nas vzel le toliko hrane. kot jo lahko poje.

Nenavadni časi so zaustavili naše raziskovanje ostajanja šolske prehrane, zato smo moči usmerili v lastna gospodinjstva. Opazili smo, da je slika povsem drugačna, kot jo gledamo v šoli, kjer v naših vedrih hrana ostaja in učenci ne ravnamo racionalno in odgovorno.

Vzroke, zakaj je temu tako, lahko iščemo v:
– neprestano opozarjanje staršev glede količine hrane, ki jo vzamemo;
– skupno načrtovanje jedilnikov in količine pri posameznih obrokih;
– udeleženi smo pri pripravi obrokov (kuhanje kosila, večerje, samostojna priprava malice);
– doma smo odgovornejši, saj se želimo staršem pokazati v najboljši luči …

Ostanki hrane so tudi v domačih gospodinjstvih odvisni od tega, koliko jih je obroke, kaj je vsebina obroka in koliko lačni so člani. Največkrat pa se v domačih gospodinjstvih pripravlja hrana, ki je članom všeč, okusna in jo imajo radi.

Zanimalo nas je, kako je z odpadno hrano v času COVID-19, ko je gibanje omejeno.
Vprašani so mnenja, da v domačem gospodinjstvu hrana redkeje ostaja, saj največkrat vse, kar ostane, pojedo pri drugih obrokih, npr. za malico, večerjo ali celo naslednji dan, v kolikor je mogoče, hrano celo zamrznejo in jo porabijo kasneje. Tega v šoli ni moč narediti, saj je šolska prehrana zavezana HACCAP-u. Obroki so skrbno načrtovani in natančno izpeljani. Kar je nemogoče pojesti, po navadi dobijo živali (kokoši, mačke, psi) ali dajo v kompost oziroma v biološke odpadke. Zgovoren podatek je, da se v gospodinjstvih zavrže bistveno manj kruha (starejši kruh v gospodinjstvih popečejo, naredijo kruhove cmoke ipd.).
Vsi vprašani so mnenja, da s hrano odgovorneje ravnajo, gredo manjkrat v trgovino (najpogostejši odgovor je bil 1-krat tedensko). Gospodinjstva imajo več hrane na zalogi, prav tako so pazljivi pri uporabi sadja, zelenjave in mesa.
Pomemben podatek je, da je v času karantene v gospodinjstvih zavržene hrane bistveno manj, kot v časih pred karanteno. Opazno je manj pretiravanja s hrano – torej česar se resnično ne potrebuje, se ne kupi. Poleg tega je v tem času ozračje čistejše, manjša količina zavržene hrane pa je super za naš planet.

Virus COVID-19 nas je na poti raziskovanja malce upočasnil, kar pa ne pomeni, da v naslednjem letu ne bomo nadaljevali z našo dejavnostjo. Kot že rečeno, bomo izvedli e-anketo staršev in rezultate primerjali z rezultati šolske ankete. Verjamemo, da bomo našli pot, da zmanjšamo zavrženo hrano.