1. ODHOD
“Samanda, počakaj! Preden odideš, ti želim nekaj povedati!” sem zavzdihujoč ujel svojo bodočo ženo, malo preden se je vkrcala na letalo. “Da, dragi?“ me je rahlo nervozno vprašala, saj je vedela, da bo njeno letalo zdaj zdaj vzletelo. “Rad bi ti rekel le to, da se nikoli nisem ničesar veselil bolj, kot se veselim najine poroke“,  sem naposled le izdavil. “Tudi jaz ne. Rada te imam“, mi je rekla. Namenila mi je kratek poljub, me stisnila za roko in nato odhitela na letalo, ki jo bo čez manj kot pol ure popeljalo na drugi konec sveta. Še zadnjič sem uzrl njene prelepe, sinje modre oči. Še nekaj časa sem postal na letališču in opazoval njeno odhajajočo postavo. Kar nisem mogel verjeti, da je tista prelepa dama, ki zunaj zbegano opazuje svoj potovalni listek, moja bodoča žena. Tudi če bi ji stokrat rekel “adijo“, bi bilo premalokrat. Tako močno jo že pogrešam. Hotel sem steči do odhajajočega letala in jo še zadnjič objeti. A tega nisem storil. “Tako ali tako jo bom videl že čez teden dni“, sem si rekel. Takrat se še nisem zavedal …

2. POLICIJA
Ko sem po dolgi in naporni vožnji prišel domov, sem sedel na kavč in s tresočimi se rokami zgrabil sliko, kjer sva skupaj s Samando. Oči so se mi orosile. Opazoval sem jo, a moje roke so se še kar tresle. Čutil sem, da je nekaj hudo narobe, a nisem znal razbrati, kaj bi to bilo. Končno so se moje roke umirile, z njimi sem se umiril tudi jaz. Poneslo me je v dremež in s sliko v roki sem zaspal. Najbrž je že minilo nekaj ur, ko je že nekdo začel močno trkati po mojih vratih. Šel sem odpret s sliko v rokah. Mislil sem si, da so spet kakšni mulci, ki prodajajo piškote. Zmotil sem se. Pred vrati sta z resnim pogledom stala dva policista. Pomislil sem, da sta prišla, ker sem včeraj zapeljal čez rdečo luč na semaforju, a sem se motil. Stvar je bila veliko resnejša. To sem uspel razbrati z njunih resnih obrazov. “Samanda Smith. Jo poznate?“ me je s privzdignjeno obrvjo in globokim glasom vprašal eden izmed policistov. “Ja,“ sem zaskrbljeno odgovoril. “Je kaj narobe z njo?!“ Bil sem na robu solz. Tistih občutkov, ki so se takrat prelivali v meni, se enostavo ne da opisati.

3. SPOZNANJE
“Je kaj narobe z njo?” sem jima še enkrat postavil vprašanje, tokrat že rahlo histerično. Policista sta se spogledala in mi prikimala. V tistem trenutku nisem mogel več zadrževati solz. Izlile so se iz mene kot dež iz oblakov. Slika je padla na tla in se razbila. Povabil sem ju noter, saj sem hotel izvedeti, kaj se je zgodilo moji najdražji osebi. Eden izmed policistov je končno spregovoril: “Letalo, na katerem je bila Samanda Smith, je pred nekaj urami strmoglavilo.« »Po zaenkrat znanih podatkih ni preživelih”, je nadaljeval drugi policist. Najino sožalje.“ In tako sta me policista seznanila s krutim dejstvom, da je moja draga Samanda umrla. Postal sem jezen, žalosten. Moja ranjena čustva so se mešala, vse dokler ni nenadoma  v meni nekaj kliknilo. Začel sem metati blazine po stanovanju in to v pričo policistov. Metal sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Postal sem pravi psihopat. Vlekel sem se za lase, kričal in jokal. Do mene je pristopil policist. Obljubil mi je, da me bo obvestil takoj, ko bodo vedeli kaj več. Oba sta mi še enkrat izrekla sožalje in odšla. Pustila sta me samega v svoji histeriji. Taval sem po stanovanju, hlipal in se spraševal, kako bom živel brez nje. Hipoma sem se spomnil mojih tresočih rok.  Končno mi je postalo jasno, da so se tresle, ker sva bila od nekdaj močno povezana. Tudi če sva bila na drugem kocnu sveta, naju je povezovala nerazdružljiva energija. Roke so se mi tresle v trenutku, ko je ljuba Samanda najbolj trpela …

4. ŽRTEV
Minevali so dnevi, jaz pa o nesreči nisem vedel čisto nič več kot  na samem začetku. Samando sem pogrešal vedno bolj, moje solze so bile vse pogostejše, moja histerija je postajala vedno hujša. Minil je prvi teden, odkar živim sam. Sam, brez ljubezni in topline, brez osebe, ki me je potolažila, ko mi je bilo najhuje. Brez Samande. Nekega dne je v meni zopet kliknilo. Ponovno sem začel metati blazine po stanovanju, se vleči za lase in se nenadzorovano dreti. Ko je bilo mojega psihičnega napada konec, sem se umiril in pri vhodnih vratih opazil sliko. Tisto sliko, ki mi je padla na tla in se razbila, ko sta prišla policista. Do tega trenutka je nisem nikamor premaknil. Enostavno nisem želel gledati sebe in Samande, kako se smehljava drug drugemu in se ne zavedava, da se bo čez kratek čas vse spremenilo. Začel sem se zavedati, da bom verjetno do konca svojega turobnega življenja ostal sam. Razmišljal sem o tem, da so vsi moji prijatelji že srečno poročeni, jaz pa tukaj samevam. Usedel sem se na pisalniški stol pred računalnik. Vsem svojim prijateljem sem hotel sporočiti, da je Samanda umrla. Ko sem začel tipkati, sem na zgornji strani ekrana opazil, da imam novo, še neprebrano e-mail sporočilo. Odprl sem ga. Pisal mi je mladostni prijatelj Will. Poslal mi je slike njegove poroke. Šlo mi je na jok. Pod njimi je pisalo:
Stari, slišal sem,
da naj bi se ta mesec
s Samando poročila.
Čestitam.
Pošlji kakšne lepe fotke s poroke. 😀

5. KLIK
V meni je ponovno kliknilo. Zgrabil sem svojo usnjeno denarnico in odvihral v trgovino. Za mano se je kar kadilo od jeze. Kot bi v trenutku postal drug človek. Nisem imel namena iti v navadno trgovino, ampak v trgovino z orožjem. Imel sem dovolj vsega. Kupil sem si pištolo in par nabojev. Skrbno sem jo skril. Ko sem, sedaj že boljše volje, hodil proti domu, sem na pločniku na drugem koncu ceste opazil dekle, ki je bilo na las podobno moji Samandi. Odšel sem do nje in takrat se mi je čisto zmešalo. Začel sem klicati za njo: “Samanda, počakaj!“  Ona  se je ustrašila in začela teči, kar so jo le nesle noge. Ni me poznala in jaz nisem poznal nje. Vseeno sem tekel za neznanim dekletom. Tekel sem in tekel, a ona je bila hitrejša. Na lepem se mi je ni dalo več loviti, ko je v meni znova nekaj kliknilo. Zgrabil sem pištolo izza majice in jo ustrelil. Ustrelil sem jo! Sredi belega dne. Nisem poznal nje, niti razloga, zakaj sem to storil. Takrat je bila moja glava polna misli o tem, kaj sem storil. V tistem trnutku je v meni vrelo od jeze in razočaranja nad samim seboj. Šel sem po truplo in ga odnesel v svojo hišo. Hvala bogu, me ni nihče opazil. Dekle je tiho in nežno še nekaj zamomljalo, dokler ni za večno utihnilo. Polegel sem jo na kavč in odšel v spalnico. V garderobni omari sem našel prelepo poročno obleko, ki naj bi jo nosila moja draga na dan poroke. Strgal sem jo z obešalnika, poln jeze in razočaranja ter odvihral v dnevno sobo kot kakšen vihar, ki leti nad ljudmi in jih obdaja z jezo. V dnevni sobi je na kavču ležalo truplo. Mrtvo dekle sem oblekel v Samandino poročno obleko. Potočil sem dve mili kapljici solz. Zdelo se mi je, da sem srečen. Tako srečen, kot sem bil takrat, ko je bila ob meni prava Samanda. Zdelo se mi je, da je tukaj z mano. Dekle in Samanda sta si bili podobni kot dvojčici. Edino, kar je bilo različno, je bila njuna barva las. Moja draga je imela svilnato oranžne dolge lase, dekle, ki sem jo brezčutno ubil, pa rjave. Šel sem v kopalnico po brivnik in žrtvi pobril lase. Pred mano je ležala čudna plešasta podoba. Na njeno glavo sem ji nataknil lasuljo, istega odtenka Samandinih las. Dekle me je sedaj resnično spominjalo nanjo. Začel sem si zamišljati najin poročni dan.

6. POŠLJEM SLIKO
Kasneje sem si tudi jaz nadel svojo poročno obleko. Vse se je zdelo nenavadno resnično. Včasih se mi je zazdelo, da poleg mene stoji prava Samanda. Bilo je lepo. Tako lepo, kot bi moralo biti na najini nesojeni poroki. Ko sem vse pripravil, sem naju slikal. Mene in neznano dekle v poročni obleki, ki sem jo pred nekaj urami ustrelil. Bila je bleda v obraz, zato sem naju slikal od strani. Fotografijo, na kateri se je najmanj videlo, da ob meni stoji mrtva nevesta, sem poslal prijatelju Willu. On me je že čez nekaj trenutkov prosil, naj (lažno) Samando slikam v obraz. Will namreč ne ve za letalsko nesrečo, ne ve, da je to kar neko dekle, ki sem jo opazil na ulici. Seveda sem mu odgovoril z odločnim: “Ne!“
Če bi lažno nevesto slikal v obraz, bi Will opazil, da je bleda, da ima oči zaprte, da njen obraz zdaj, zaradi mene, kazi globoka strelska rana. Will je zelo radovedna oseba, zato je takoj, ko se je sprijaznil, da neveste ne želim fotografirati v obraz, začel surfat po internetu. Saj vsi vemo, da internet hrani vse mogoče podatke, na žalost tudi tega, da je Samanda Smith umrla pred mesecem dni v letalski nesreči. Will je bil zgrožen, ni vedel. kaj se dogaja …

7. LETAK O POGREŠANI OSEBI
Raziskoval je ure in ure, dokler ni bil prepričan, da na sliki poleg mene ne stoji prava Samanda Smith, ampak neko drugo dekle. Will je bil presenečen, pretresen, jezen … Odšel je v trgovino po rum, za katerega je mislil, da odplakne vse probleme. Na poti do trgovine je opazil letak o pogrešani osebi. Zdelo se mu je, da je dama na fotografiji na las podobna Samandi. Za hip je pomislil, da bi lahko bila to oseba poleg mene na fotografiji. A misel mu je takoj ušla, saj je vedel, da sem dobra oseba, ki nikomur ne bi storila nič žalega. Tako sem mislil tudi jaz, vse do tistega dne, ko sem pritisnil na petelina na pištoli in brezčutno odpihnil življenje prelepemu dekletu. Kljub vsemu je v telefon vtipkal številko, ki je bila zapisana na spodnjem delu letaka. Oglasila se mu je mama pogrešanega dekleta. Povedala mu je vse o svoji hčeri. Zaupala mu je tudi, kje se je sprehajala, ko so jo nazadnje videli. “Na Ulici svetega Martina v Peelinu,“ je rekla s tresočim glasom. Zavedal se je, da na tej ulici, poleg vseh ostalih, stoji tudi moja hiša. Vse več dejstev je nakazovalo, da imam jaz nekaj opraviti s pogrešano. Najavil se je k meni na obisk, jaz pa sem obisk seveda sprejel, ker bi bila drugače stvar lahko sumljiva. Izmislil sem si odlične izgovore, kje naj bi bila Samanda ravno takrat, ko nas bi prišel obiskat. Takrat se še nisem zavedal, da Will karkoli sumi. Nikoli mu nisem imel namena povedati, da je Samanda umrla. Tega nisem želel zaupati nobeni živi duši. Živel sem v svoji pravljici. In bilo mi je lepo. Prvič po tem, ko me je za večno zapustila moja najdražja.

8. NEPRIČAKOVANO HITER OBISK
Prijatelj Will se je najavil na obisk okoli štirih. Mislil sem si, da imam več kot dovolj časa, da stanovanje temeljito očistim, skrijem dekle in se znebim vonja po krvi. A časa je bilo zagotovo premalo. Will me je prišel obiskati ob dveh, kar je dve uri prehitro. Skozi na rahlo odprte žaluzije sem opazil, da ni sam. Z njim sta bila še dva policista. Tista dva, ki sta mi prišla sporočit, da je letalo strmoglavilo. Takoj sem zaslutil, da tukaj nekaj ni v redu. Počutil sem se krivega, krivega kot še nikoli. Bil sem zbegan. Policista in Will so bili vse bliže moji hiši. Nisem videl druge rešitve kot to, da se poskusim zadaviti. Vzel sem dolgo vrv iz kuhinjskega predala in si jo tesno zavezal okoli vratu. Nisem se zavedal, kaj počnem. Zopet sem bil v tisti svoji pravljici, rahlo omotičen, a vseeno srečen. Sam sebi sem rekel:“Adijo!” V tistem trenutku so se vhodna vrata zrušila. Skoznje sta stopila mrkogleda policista s pištolo v rokah in zaprepadeni prijatelj Will. On, za katerega sem dolgo mislil, da je moj najboljši prijatelj, zdaj pa me je tako grdo izdal. Opazili so me. Davil sem se šele nekaj sekund, zato so me, na žalost, uspeli rešiti. V omari so našli truplo pogrešanega dekleta in me spoznali za krivega. Vklenili so me in odpeljali v psihiatrično bolišnico. Rekli so mi, da me bodo takoj, ko okrevam, poslali v zapor. K sreči so mi pustili obdržati sliko mene s Samando. Ko smo se oddaljevali od najine hiše, je Will žalostno zmajal z glavo. Od takrat gojim neznansko veliko jezo do njega.

9. NASLEDNJA ŽRTEV
Tole zgodbo vam pišem iz psihiatrične klinike. Tu sem še bolj sam, kot sem bil doma. Ko bo moj um okreval, me namerava policija poslati v zapor. Resnično ne mislim iti tja in vem, da ne bom šel, kajti uspelo mi je pritihotapiti pištolo. V nekaj dneh bom pobegnil iz bolnišnice in začel naprej moriti. Ubijal bom zame in za mojo najdražjo Samando, na katero še vedno mislim vsako minuto, vsako uro in vsak dan. Kdo ve, kdo bo naslednja  žrtev. Mogoče Will, mogoče ti …