Ko smo moj brat, babica, oče in jaz šli domov, v Bosno, sem vzela s seboj vse, kar sem potrebovala,  tudi knjige, da se bi učila. V Bosni sem z babico preživela sedem zabavnih dni brez očeta in mame.  Ker so bile počitnice, sem lahko počela, kar se mi je zahotelo. Šla sem obiskat staro šolo, vse učitelje in nekdanje sošolce ter na vaje folklore. Bilo mi je lepo pri srcu, še posebej, ko sem presenetila najboljšo prijateljico. Dnevi v Bosni so prehitro minili in že je bil tu petek, ko sta moj oči in mami prišla po mojega brata in mene. V nedeljo smo se vrnili v Slovenijo.  Ko smo prišli, sem jaz vprašala, če so spakirali mojo šolsko torbo v prtljažnik. Oni so povedali, da se ne spomnijo, da bi jo vzeli. Potem smo poklicali našo babico in jo vprašali, če je torba ostala pri njej. Babica je potrdila. Vedela sem, da se bo oči  razjezil. Ni mi bilo vseeno. Skrbelo me je, kako bom v šoli zmogla brez zvezkov in učbenikov. Za kazen mi je oči prepovedal telefon en mesec. Torbo so mi pripeljali sosedje od mojega botra, jaz pa sem se naučila, da moram skrbeti za svoje stvari.

                                                                                                                                                                   Suzana