Arhivi Kategorije: Odmevno … nespregledano

Ustvarjalnost ne pozna meja

Anže Loboda

Ko si ustvarjalnost in domišljija podata roke, nastanejo izdelki, ob katerih zastane srce, usta onemijo in toplina v srcu seže v srca drugih …
Izdelki četrto- in petošolcev ne potrebujejo besed …
Govorijo sami zase.

Bojana Lužar
Lara Pustotnik
Bojana Lužar
Kaja Satler Loboda
Zarja Šraj
Filip Avsec
Zarja Šraj
Filip Avsec

Gašper Penko
Jan Podbelšek
Ema Šetina Slabe
Ema Šetina Slabe

Na regijskem tekmovanju v skokih z alpskimi smučmi, ki je 11. 2. 2020 potekalo v Kranju, sta se četrtošolca Gal  in Jaka uvstila na tretje in sedmo mesto ter pridobila možnost sodelavanja na državnem tekmovanju.

Čestitke fanta!

Ko antika na odru zaživi

V prvi polovici novembra smo se v 7. d-razredu pri urah slovenščine pogovarjali o literarni kulturni dediščini Grčije – starih grških bajkah. Po skupinah smo reševali učne liste, nato pa začeli pisati scenarij po naše prirejene izbrane bajke. V treh skupinah smo ustvarili dramske igre na temo Trojanske vojne, Perzeja in Herakleja. Naša skupina je uprizorila bajko o Herakleju, za zaključek pa smo se preizkusili v pisanju in recitiranju te pesmi:

»Sem res tak junak,

ki rešuje svet,

poln spak?

Kaj nisem le v nesrečo odet?«                               Se Heraklej dan za dnem sprašuje,

                                                                                     si sončne vzhode ogleduje,

                                                                                     nato v čevlje lepe se obuje

                                                                                    in širni svet prepotuje.

V nekem kraljestvu prijazno deklico spozna,

kralj ga za kralja okrona,

potem odideta na potovanje,

ki je vse prej kot krasne sanje.

                                                                    Zaradi rešitve prve princese,

                                                                   ga Dejanejra zastrupi izza zavese,

                                                                   prijatelji mu grmado prižgejo,

                                                                   bogovi pa ga na Olimp sprejmejo.

Ob naših predstavitvah smo zelo uživali, saj v njih ni manjkalo humorja, napetosti in izvirno izdelanih scen.

Danaja Kotnik

SI TO, KAR POČNEŠ, NE TO, KAR GOVORIŠ

Ljudje smo različni in prav zato je življenje na našem planetu tako pestro, neponovljivo in zanimivo. Pa vendar … Kaj počnemo? Se zavedamo, da nas naša dejanja uničujejo? Pa ne samo nas – uničujejo našo naravo … naš planet, uničujejo človeštvo. V nadaljevanju objavljamo zanimivo in zelo pomembno razmišljanje petošolke Anje Zajc ter petošolca Tineta Bartola. 

 Ste kdaj pomislili, ali skrbite za lepo in čisto naravo?

Med državami po svetu so razlike. Nekatere živijo v izobilju hrane, pijače, čiste vode, oblačil, državljanom je na voljo brezplačno šolanje, otroci so zaščiteni in imajo svoje pravice. Nekateri otroci živijo brez staršev in se sami spopadajo z lakoto. Ti otroci lahko samo sanjajo, da bi jedli toplo juho, jabolka in pili čisto vodo. Jaz si ne morem predstavljati sebe v takem stanju. Verjamem, da je takim otrokom težko in so žalostni.

Bodite veseli, da imate topel dom, družino, hrano in pijačo, obleke, da se lahko šolate in imate igrače.

Res je, da ljudje premalo skrbimo, da bi bila narava čista. S tem, ko kmetje gnojijo zemljo, ko ne ločujemo odpadkov, v naravo zlivamo strupene tekočine, nepremišljeno odmetavamo plastiko in nekontrolirano uporabljamo pesticide in škropiva, sebi pljuvamo v skledo in se ne zavedamo, kako zelo škodujemo sami sebi.

 Mislim, da smo ljudje bolj sposobni skrbeti za naravo. Če bomo tako nadaljevali, jo bomo slej ko prej uničili. Mislim, da premalo izkoriščamo obnovljive vire in upam, da se bo to hitro spremenilo. Računam, da bodo znanstveniki v svet poslali tehnologijo, ki bo prijazna do narave in njenih uporabnikov.

Naredimo to za prihodnost in bodimo prijazni do sebe, okolja, narave in živali.  

                                                                         Anja Zajc 


Pred dnevi smo se v šoli pogovarjali o ekologiji. Govorili smo skupini deklet, ki so poskušale spremeniti svet. Tema mi je bila tako všeč, da sem o njej razmišljal tudi doma.

Ugotovil sem, da imamo veliko srečo, da sploh imamo:

  • pitno vodo,
  • dovolj hrane,
  • streho nad glavo,
  • toooooliko igrač, medtem ko veliko otrok nima nobene,
  • starše z normalno plačo,
  • dovolj denarja,
  • elektriko in elektronske naprave.

Imamo več, kot potrebujemo. Kljub temu bi morali bolj skrbeti za naravo. Si dovolj prizadevamo za čisto okolje? Zase lahko rečem, da:

  • mečem smeti v smetnjak;
  • nevarne snovi odlagam na posebna odlagališča;
  • čedalje bolj so v uporabi električni avtomobili, zato je to moj sanjski avto;
  • uporabljam papirnate vrečke;
  • ločeno zbiram odpadke in jih recikliram;
  • skrbim za čisto vodo;
  • perem oblačila;
  • grejem se na sončno energijo;
  • namesto, da bi preveč kuril, se oblečem.

Kljub naštetemu stanje ni zadovoljujoče. Mislim, da bi morali še:

  • v večini uporabljati obnovljive vire;
  • se voziti z vozili brez motorja z notranjim izgorevanjem, zlasti pa uporabljati javne prevoze;
  • bolj skrbeti za čist zrak in za čisto, pitno vodo.

To nas učijo v šoli in tudi doma. Ali so odrasli pri tem uspešni?

Nekateri otroci žal nimajo takšne sreče, saj sploh nimajo staršev. Razlogi za to so lahko vojne, bolezni, revščina, slabe higienske razmere.

Ko sem vse to razmišljal, sem dojel, da smo vsi na svetu povezani. Napake enega ali skupine čutimo vsi. Razmišljati moraš tudi o tem, kako bi prispeval k čistejšemu okolju, ne samo o tem, kako bi hitro obogatel.

                                                                                                                                                                                                               Tine Bartol