V ponedeljek, 7. 12., je za učence predmetne stopnje potekal športni dan na daljavo. Poimenovali smo ga dan brez računalnika.  Učitelji so želeli, da ga preživimo v naravi, brez kakršnih koli naprav, zaslonov …
Ko smo se zbudili, so nas v spletnih učilnicah čakala navodila. Hitro smo ugasnili računalnike in se odpravili v naravo. V navodilih, ki so jih pripravili športni pedagogi, je bilo jasno zapisano, naj imamo fino ter se nadihamo svežega zraka ter razmigamo naša telesa. Vse to naj ovekovečimo s sliko, ki jo oddamo v spletne učilnice. Namen dejavnosti športnega dne mi je bil zelo všeč, saj je temeljil, da preživimo nekaj časa na zraku, se odklopimo od zoomov in pozabimo na šolo.
Nad športnim dnem sem bila navdušena, saj sem se zelo sprostila. Zmotila me je le ena malenkost, in sicer bilo je deževno, po drugi strani pa je bilo zaradi tega bolj zabavno.  Če primerjam med športnim dnem na daljavo in tistim, ki ga izvedemo v šoli, je bila najbolj očitna razlika ta, da smo si cilj postavili sami, npr. pohod za Bistrico, do Homškega hriba ipd. V šoli bi bilo po mojem mnenju bolje, saj bi se lahko med sabo pogovarjali in družili, kar je bilo sedaj onemogočeno.
Iskreno upam, da bo naše življenje kmalu spet normalno.

Mnenje še ene Žane o športnem dnevu:
Ta dan mi je bil všeč, saj je bil zabaven in brez ekranov, preživet pa v naravi. Pri izvajanju aktivnosti sem imela dobro družbo. To sta bili soseda Lina in sestra Neža. Uživale smo.

Anej je svoj športni dan opisal z naslednjimi besedami …

V torek, 7. 12. 2020, smo imeli športni dan, ko nismo uporabljali računalnika. Odločil sem se, da se bom odpravil na homški hrib. Mami in bratec sta imela obveznosti, tako sem se odpravil sam. Na poti sem srečal sošolca. Pazila sva, da nisva bila preblizu eden drugega in uporabljala sva masko, da ne bi dobila kazni. Na vrhu hriba sem si snel masko in naredil selfi, da dokažem, da sem bil čisto na vrhu
homškega hriba. Ob odhodu sem se ustavil pi babici in stisnilo me je pri srcu, ko sem pomislil, kako je zbolela pri 52 letih, in smo nato pet let trepetali pred virusi in bakterijami, ko se je borila s svojo boleznijo. Zmagali smo v boju z virusi. Otroci jih nismo prinesli iz šole in vrtca. Premagala jo je najhujša bolezen na svetu, ki ji je na koncu vzela vse. Babica Marinka ni marala učenja, rada je imela
šport. Najrajši se je sprehajala, kolesarila in plavala. Zadnje leto življenja je bila priklenjena na posteljo in že sedenje na vozičku ji je povzročilo bolečine. Ni bila več športnica, bila je bolnica in ne znam si predstavljati, da bi covid 19 med nas prišel, ko se je borila z boleznijo, čeprav je veliko športala. Vsi smo pazili, da nismo hodili naokrog, ko smo bili bolani in to nas je naučilo, zato se tudi sedaj, v teh časih, držimo priporočil.
Sem bil vesel, da je bil ob meni sošolec, pa čeprav sva imela maski in je manjkal preostali del razreda.

V nadaljevanju so predstavljeni nekateri šestošolci, ki so pridno pohajkovali in se rekreirali. Seveda je bilo slik v izobilju, ne samo od šestošolcev, temveč tudi od sedmo-, osmo- in devetošolcev. A oni pridejo na vrsto kdaj drugič.

Žana