Ko antika na odru zaživi

V prvi polovici novembra smo se v 7. d-razredu pri urah slovenščine pogovarjali o literarni kulturni dediščini Grčije – starih grških bajkah. Po skupinah smo reševali učne liste, nato pa začeli pisati scenarij po naše prirejene izbrane bajke. V treh skupinah smo ustvarili dramske igre na temo Trojanske vojne, Perzeja in Herakleja. Naša skupina je uprizorila bajko o Herakleju, za zaključek pa smo se preizkusili v pisanju in recitiranju te pesmi:

»Sem res tak junak,

ki rešuje svet,

poln spak?

Kaj nisem le v nesrečo odet?«                               Se Heraklej dan za dnem sprašuje,

                                                                                     si sončne vzhode ogleduje,

                                                                                     nato v čevlje lepe se obuje

                                                                                    in širni svet prepotuje.

V nekem kraljestvu prijazno deklico spozna,

kralj ga za kralja okrona,

potem odideta na potovanje,

ki je vse prej kot krasne sanje.

                                                                    Zaradi rešitve prve princese,

                                                                   ga Dejanejra zastrupi izza zavese,

                                                                   prijatelji mu grmado prižgejo,

                                                                   bogovi pa ga na Olimp sprejmejo.

Ob naših predstavitvah smo zelo uživali, saj v njih ni manjkalo humorja, napetosti in izvirno izdelanih scen.

Danaja Kotnik

SI TO, KAR POČNEŠ, NE TO, KAR GOVORIŠ

Ljudje smo različni in prav zato je življenje na našem planetu tako pestro, neponovljivo in zanimivo. Pa vendar … Kaj počnemo? Se zavedamo, da nas naša dejanja uničujejo? Pa ne samo nas – uničujejo našo naravo … naš planet, uničujejo človeštvo. V nadaljevanju objavljamo zanimivo in zelo pomembno razmišljanje petošolke Anje Zajc ter petošolca Tineta Bartola. 

 Ste kdaj pomislili, ali skrbite za lepo in čisto naravo?

Med državami po svetu so razlike. Nekatere živijo v izobilju hrane, pijače, čiste vode, oblačil, državljanom je na voljo brezplačno šolanje, otroci so zaščiteni in imajo svoje pravice. Nekateri otroci živijo brez staršev in se sami spopadajo z lakoto. Ti otroci lahko samo sanjajo, da bi jedli toplo juho, jabolka in pili čisto vodo. Jaz si ne morem predstavljati sebe v takem stanju. Verjamem, da je takim otrokom težko in so žalostni.

Bodite veseli, da imate topel dom, družino, hrano in pijačo, obleke, da se lahko šolate in imate igrače.

Res je, da ljudje premalo skrbimo, da bi bila narava čista. S tem, ko kmetje gnojijo zemljo, ko ne ločujemo odpadkov, v naravo zlivamo strupene tekočine, nepremišljeno odmetavamo plastiko in nekontrolirano uporabljamo pesticide in škropiva, sebi pljuvamo v skledo in se ne zavedamo, kako zelo škodujemo sami sebi.

 Mislim, da smo ljudje bolj sposobni skrbeti za naravo. Če bomo tako nadaljevali, jo bomo slej ko prej uničili. Mislim, da premalo izkoriščamo obnovljive vire in upam, da se bo to hitro spremenilo. Računam, da bodo znanstveniki v svet poslali tehnologijo, ki bo prijazna do narave in njenih uporabnikov.

Naredimo to za prihodnost in bodimo prijazni do sebe, okolja, narave in živali.  

                                                                         Anja Zajc 


Pred dnevi smo se v šoli pogovarjali o ekologiji. Govorili smo skupini deklet, ki so poskušale spremeniti svet. Tema mi je bila tako všeč, da sem o njej razmišljal tudi doma.

Ugotovil sem, da imamo veliko srečo, da sploh imamo:

  • pitno vodo,
  • dovolj hrane,
  • streho nad glavo,
  • toooooliko igrač, medtem ko veliko otrok nima nobene,
  • starše z normalno plačo,
  • dovolj denarja,
  • elektriko in elektronske naprave.

Imamo več, kot potrebujemo. Kljub temu bi morali bolj skrbeti za naravo. Si dovolj prizadevamo za čisto okolje? Zase lahko rečem, da:

  • mečem smeti v smetnjak;
  • nevarne snovi odlagam na posebna odlagališča;
  • čedalje bolj so v uporabi električni avtomobili, zato je to moj sanjski avto;
  • uporabljam papirnate vrečke;
  • ločeno zbiram odpadke in jih recikliram;
  • skrbim za čisto vodo;
  • perem oblačila;
  • grejem se na sončno energijo;
  • namesto, da bi preveč kuril, se oblečem.

Kljub naštetemu stanje ni zadovoljujoče. Mislim, da bi morali še:

  • v večini uporabljati obnovljive vire;
  • se voziti z vozili brez motorja z notranjim izgorevanjem, zlasti pa uporabljati javne prevoze;
  • bolj skrbeti za čist zrak in za čisto, pitno vodo.

To nas učijo v šoli in tudi doma. Ali so odrasli pri tem uspešni?

Nekateri otroci žal nimajo takšne sreče, saj sploh nimajo staršev. Razlogi za to so lahko vojne, bolezni, revščina, slabe higienske razmere.

Ko sem vse to razmišljal, sem dojel, da smo vsi na svetu povezani. Napake enega ali skupine čutimo vsi. Razmišljati moraš tudi o tem, kako bi prispeval k čistejšemu okolju, ne samo o tem, kako bi hitro obogatel.

                                                                                                                                                                                                               Tine Bartol                                  

9. Mlada pesniška olimpijada

Učenci 7. a-razreda so svojo kreativnost zlili v nekaj pesmi na temo Stopimo skupaj v boju proti onesnaževanju in uničevanju našega prekrasnega planeta Zemlje. Vse skupaj je potekalo v okviru 9. Mlade pesniške olimpijade, kjer je strokovna komisija izbrala najboljšo osnovnošolsko pesem. Nagrajena ni bil nobena pesem, pesmi Allegre, Klemna in Hane Re so izstopale po kvaliteti in dobile priznanja. Učence je spodbujala in podpirala mentorica Tanja Kastelic.

STOPIMO SKUPAJ! (Allegra)

Ko stopiš ven, vidiš drevesa,

pogledaš gor, vidiš nebesa,

še malo hodiš, vidiš pekarno,

se še malo ozreš in vidiš tovarno. 

Včasih si v zraku zavohal rože,

vsak meter na Antarktiki zagledal mrože,

a zdaj več drevo nima svoje kože. 

Delamo vojno med ljudmi in naravo,

kjer narava zgublja svojo stavo,

stavo za lepo okolje,

saj smeti se po svetu razlivajo kot olje. 

Nastajajo smetišni otoki, otočja,

v politiki so to zdaj velika področja,

a tam nobenemu ne smeš verjeti,

saj so bolj zavzeti za denar kot za naravo,

vsi pa sarkastično mislimo: »Bravo«. 

Zato stopimo skupaj,

da rešimo naše darove,

da rešimo ribe, orle in sove,

da rešimo nas pred nami,

saj si luknjo kopljemo sami!


ČE VSI LJUDJE ZEMLJE BI SKUPAJ STOPILI (Hana Re)

Če vsi ljudje Zemlje bi skupaj stopili,

marsikaj bi lahko spremenili.

Živali s kopnega, morja in zraka,

vse preživijo še komaj do mraka.

Zatikajo v odvržene se plastične vrečke,

slamice, plastiko, tudi odmečke.

Sekamo drevje, uničujemo vode,

podtalnica polna je naše tegobe.

Od Zemlje dobimo vse, kar si želimo,

plodove, sadove in prst rodovitno.

Naravi odvzemamo, vrnemo nič,

skrbimo le zase, za poln vina polič.

Skrbi nas samo še denar in zlato,

za drugo nam žal mar ni,

oh, kdaj nam že bo?

Če vsi ljudje Zemlje bi skupaj stopili,

morda bi uspelo, morda bi dosegli to,

kar želi si večina sveta,

da Zemlja bi zopet čista bila.     


STOPIMO SKUPAJ! (Klemen)

Že od nekdaj človeka povezuje narava,

ponuja nam dobroto, ki pogosto je obrana,

a dandanes svetu pomembna je le slava,

svet zdi se le še kot republika banana. 

Drevesa ječijo, človeški ogenj jih mori,

vse živali človek iz gozda ven podi.

Sploh kaj še lahko bi naredili mi,

sploh kaj še lahko se spremeni? 

Plastika že vsepovsod smrdi,

izza sveta kot maslo iz ušes moli.

Ali ukinitev zdaj, res sploh še kaj pomaga,

ali se cel svet pred nami pokopava?

 

Zato stopimo skupaj vsi!

Zbrali in uredili Brina in Zala

 

Kaj je ogljik?

Devetošolci so odgovor na to vprašanje izvedeli  v ponedeljek, 21. 10. 2019, na naravoslovnem dnevu na temo ogljika. Razdeljeni po skupinah so obiskali pet delavnic. In kako so potekale delavnice?

  • Prva delavnica je potekala v učilnici biologije, kjer smo se seznanili z ogljikom in na tablicah iskali literaturo. Iskali smo odgovor, ali je življenje brez ogljika mogoče.
  • Druga ura je bila čas za ustvarjanje s plastelinom in plastičnimi kroglicami, s katerimi smo izdelovali molekule ogljika. Razdelili smo se v skupine po tri in veselo ustvarjali.
  • Po malici so sledili poskusi, ki smo jih vsi nestrpno čakali. Bilo je zanimivo, saj nihče ni vedel, čigavi so bili 15 let stari lasje, ki smo jih uporabili pri poskusu. Naredili smo tudi nekaj poskusov, kjer smo ugotavljali prisotnost ogljika. Ta delavnica nam je bila vsem najbolj všeč zaradi učiteljevega humornega razlaganja, ki nam je te poskuse vtisnil v spomin.
  • Četrto uro smo si ogledali kratek filmček o nafti in zemeljskem plinu. Videli in spoznali smo, da je ogljik res potreben in pomemben za življenje, saj je prisoten v skoraj vsaki reakciji na Zemlji.
  • Zadnjo uro smo delali samostojno in reševali učni list o ogljiku.

Delavnice so nam bile večinoma všeč in imeli smo se lepo.

                                                                                                         Brina in Zala

Mikro+Polo

V petek, 11. 10. 2019, smo se učenci 9. razredov pod vodstvom učiteljic Sonje Škarje in Maje Maze odpravili  v Maribor na ogled podjetja Mikro+Polo.

Prijavilo se nas je 25 učencev.

Ob 7.30 smo se z avtobusom odpeljali na dolgo pot proti Mariboru. Vožnja je trajala dve dolgi naporni uri in končno smo prispeli do industrijske cone, kjer je podjetje Mikro+Polo.

Pri vhodu v podjetje nas je pričakala predstavnica za javnost in kmalu zatem smo si ogledali posnetke o delovanju podjetja. Kljub tehničnim težavam smo se razdelili v dve skupini in pričeli z delavnicami. Prva skupina je izdelovala lava lučke, druga  pa je bila povabljena v laboratorij, kjer so iz jagode izvlekli DNK in ga pregledali. Po zaključku prve delavnice je sledila malica na paletnem vrtu, ki so ga zaposleni izdelali kar Prva skupina se je tokrat napotila v laboratorij, kjer so izdelali kopalne kroglice, druga skupina pa je bila sprejeta v predavalnico, kjer so secirali ščurka.

Po koncu delavnic je sledila skupinska fotografija za spomin in odhod proti domu.

Nama je bila ekskurzija zelo všeč, zato sva  želeli več informacij še od naših sošolcev. Povprašali sva jih za mnenje.

Vili: »Zanimivo je bilo, saj smo secirali ščurka. Želim si še več takšnih delavnic.«

Oskar: »Bilo je ok, samo predavatelj mi ni bil všeč.«

Zala: »V redu je bilo, všeč mi je bila prva delavnica, druga  ne preveč.«

Učiteljica Sonja Škarja je bila navdušena nad celotnim dogodkom, zato že razmišlja o novih delavnicah za drugo leto.

Morava priznati, da je bil dan zelo poučen. Zadovoljni sva bili z najino skupino, še posebej, ker smo lahko izdelane izdelke vzeli s seboj domov in dobili učne liste z navodili izdelave.

Nena in Eva