Arhivi Kategorije: Naše umetnine

Čutim svoj kraj

Stopim iz hiše, začutim svež zrak v svojih pljučih, zaslišim žuboreč potok, ptice, ki pojejo. Ko stopam proti ulici, zavoham vonj po železu, saj je blizu očetova delavnica.

V Radomljah imamo veliko sprehajalnih poti. Sprehajamo se lahko za Kamniško Bistrico, po pločnikih, poljih ter ob bajerjih. V našem kraju lahko slišiš zelo glasen zvon cerkve, ki dela bim bam bom in vabi vernike k maši. Z nogometnega igrišča slišiš igralce, ki se derejo, navijače, ki tulijo in tolčejo po bobnih. Radomljani smo strastni navijači. Ko se sprehajam okoli bajerja, slišim šumenje dreves … Pljusk! Še ena žaba je skočila v vodo. Opazovanje rjavo-rumenih listov, ki jadrajo z dreves, me pomirja. Sprostim se.

Sprehajanje po pločniku po kraju je manj prijetno. Je zelo glasno, saj avtomobili nenehno švigajo mimo mene. Nos napolnijo smrdeči izpušni plini, zato se počutim neprijetno. Na poti mimo vrtca se sliši otroški smeh. Kako srčno in iz srca se smejijo majhni otroci!

Na sprehodu skozi gozd sem videl neskončno polje zelenega maha in slišal ptice, kako pojejo, ter vohal svež naraven zrak. Moje misli se umirijo, ko opazujem naravo. Sprehod čez polje z mojim psom je zabaven, razigran …  Vse do trenutka, ko zavohaš svež gnoj, ki  je raztrosen po travnikih … V svoji tišini slišim govorjenje ljudi in lajež drugih psov. Psov se načeloma ne bojim, a ko se mi približa večji pes, moja kolena zatrepetajo, srce začne biti hitreje. Občutim strah.

Ko greš skozi svoj kraj, vonjaj, opazuj, poslušaj in občuti stvari, ki so ti dane, in ugotovil boš, kaj vse se dogaja v tvojem kraju.

Mark Žibert, 9. a

Moj domači kraj

V mojem domačem kraju
živim kot v raju.
Pred mano odpira se popoln razgled,
za mano pa sije na gore pogled.

Ko sonce zjutraj posveti,
ptičke začnejo prekrasno peti.
Žarek se zalesketa v rosni travi
in v kuhinji zadiši po kavi.

Najbolje pa je, ko so zimski časi,
takrat je zabava v naši vasi.
Pri vsaki hiši stoji en snežak,
vsak korenjak, vsak veseljak.

Pomladi na travniku rastejo cvetlice pisane,
ki so kot narisane.
Drevesa počasi zelenijo,
občutek, kot bi se v raj pripeljal s kočijo.

Brina Lužar

Moj domači kraj

Moj domači kraj ni kot Prešernova Vrba.
Ni kot gora in ne nosi ga veter.
Ne teče kot reka in ni spremenljive oblike.
Je kot pojem, za katerega vem le jaz.
Včasih, ko mi je najbolj hudo, gledam v nebo.
Tam vidim zvezde.
Opomnim se, da moja težava ne predstavlja velikega pomena za nikogar.
Opomnim se, da so na svetu še hujše stvari kot to,
da jaz, drobna kot na vrhu glave las,
ne pomenim nič za ta ogromen svet in vas.
A dejstvo,
da sem kljub ogromni številki ljudi tudi jaz nekdo,
zaradi katerega je svet poseben prav tako kot vsakdo.
Moje hrepenenje in moje želje niso po domu.
So po osebah, ki dom napolnijo.
Najlepši so večeri, ko skupaj gledamo filme, igramo družabne igre in skupaj beremo knjige.
Najlepši večeri so prav takrat, ko na plano privlečemo stare fotografije in prebujamo oddaljene spomine.
Moj najljubši kraj je v objemu z družine.
(Ajda)

To je kraj,
kjer se počutim varno,
kjer nihče me ne sili v kavarno.
Tu imam občutkov mnogo
od veselja do žalosti v preprogo. 
Všeč mi je,
ko se v sanje potopim,
takrat vse občutke izgubim.
In ko sem daleč z doma
pomislim,
ali pred mano je koma.
Ko se sprehajam po domačem kraju,
slišim petje ptičev,
ki živijo v raju.
V mojem kraju me osrečuje kopica ljudi,
po katerih moje srce hrepeni.
In vem,
da ni lepšega raja,
kot je udobje domačega kraja.
(Žana)

Ustvarjalnosti ni zaustavila niti karantena

Pomladni raj
(Zala Jarc)

Topel pomladni žarek med golimi vejami zažarel,
klice na vejicah je objel.
Še kapljica deževna manjkala je,
da življenje v drevesa vrne se.

Metulji pisani na travnik so prileteli,
na soncu prijetnem so se ogreli,
vsak svojo cvetko so tam si izbrali,
ves dan se na travniku prešerno igrali.

Že lastovice iz daljnih dežel priletele so nazaj,
za vsako od njih pričel se pomladni je raj.
Poletele v paru v prelepi so maj,
saj poskrbeti je treba za gnezdo in naraščaj.

Čebele so se tudi že dobro ogrele,
ko se rosa posušila je,
so k rožicam poletele.
Na travniku iščejo zdaj cvetke vesele,
da srečne bodo v pomladnem raju živele.

ZEMLJA
(Žana Habe)

Ko mislimo,
da smo glavni,
smo v resnici nesramni,
mislimo le nase
in ne na prihodnje rase.

Na Zemlji živimo
in smetimo.
Ni nam važno,
koliko živali trpi,
le, da človek vse dobi.

Zemlja je planet
in ni tu za odmet.
Za naravo moramo skrbeti,
če ne želimo umreti.

Zemlja nam je dom
tako kot vsak kanjon.
In ko jo onesnažujemo,
je ne varujemo.

Pogum         
(Klemen Jurčevič)

Za dan neodvisnosti smo izgubili čar in naš dar,
ampak vedite,
da vse želje se da uresničiti.
O, ja, tisti dan so se strla srca
in vsi smo potočili solzo ali dve za može,
ki preprečili so naše gorje.
Čeprav ste nekateri izgubili nekoga na ta dan,
vam pogum ni neznan.
Še vedno raste v vas, 
čeprav tega ne poveste na glas.

Prišel bo čas,
ko spet pogum bo vaš dragoceni del vseh nas.
Pogum je kot rastlina,
raste skozi čas
in obnavlja nas.

Ali smo razumeli Zemljino sporočilo?
(Izabela Sušnik)

Na svetu je nastala tišina,
ne vklopi se več nobena mašina.
Zemlja se bo od nas spočila
in nas nekaj pomembnega naučila.

Čeprav smo vsi sedaj doma zaprti,
so naši umi še vedno odprti.
Je bilo to Zemljino sporočilo?
Ker nas nič drugega ne bi ganilo?

Zato še malo potrpimo,
da si boljšo prihodnost zagotovimo.
Kot vidimo Zemlja ne potrebuje nas,
medtem ko nam se brez nje bo ustavil čas!

POMLAD
(Jan Hribar)

Kako je lepa pomlad
kot pravi zaklad.
Povsod ptičice žvrgolijo
in do na plašno priletijo.

In tu so še cvetlice,
ki dišijo lepše kot naše lice.
V gozdu zbudijo se živali,
ljudje pa bodo spet kričali.

Na polju so kmetje,
od morja sliši se petje.
In dnevi bodo daljši,
to pa imamo najrajši.

PRVA LJUBEZEN
(Nina Zupančič)

Občutek prve ljubezni dobimo,
ko spoznamo osebo s toplino.
Spoznamo ljubezen na prvi pogled,
ali pa lahko osebo poznamo več let.

Nikoli ne veš,
kam bo ljubezen vodila,
a verjamem,
da enkrat se bo zgodila.
Prave ljubezni ne moreš kupiti,
kaj šele jo narediti.

Pomembno je,
da je ne skrivamo preveč,
saj ljubezen nikoli ni odveč.
Ne boj se oditi na novo pot,
čeprav je lahko nekaj nezgod,
A te nezgode te naredijo močnejše,
čeprav se včasih počutimo šibkejše.

Človek, s katerim ljubezen si boš delil,
te nikoli na cedilu ne bo pustil.
Ta oseba vedno bo tukaj zate,
in vedela bo,
da lahko računa nate.
Prva ljubezen je nekaj novega,
ki te uči ljubiti in čutiti do nekoga.

DREVESA
(Lina Pogačar)

Drevesa cvetijo
in zelenijo.
V vetru se majejo,
liste poganjajo.

Ko pa napoči jesen,
listje pordi.
Se v nove obarva barve,
kakor v tople sanje.

Listje odpade
in prikrade se zima.
Z njo beli sneg,
ki prekrije topli svet.

Ko pa sneg se stali,
listje spet ozeleni.
Drevesa nove poganke poženejo
in krog se spet ponovi.

Korona in plavalna sezona
(Liam Negodič)

Prišla je korona,
končana plavalna je sezona.
Bazen sameva in se dolgočasi,
čaka,
da pridejo dobri časi.

Od takrat plavalci ne plavamo,
le na suhem vadimo.
Prav nestrpni že smo,
da v vodo skočimo.

Juhej, končana je korona,
začela se plavalna je sezona.

Pomlad
(Aleks Gluvič)

Prišla je pomlad, 
odšel je hlad. 
Travniki cvetijo, 
ptički žvrgolijo.

Pomlad je čas,
ko vse cveti
in z milim glasom govori.

Pomlad je najlepši letni čas,
vsi odhitimo iz mesta v vas.
Kurenti zimo so odgnali,
nam sonce pripeljali.

Ljubezen se z pomladjo pripeljala
hitreje kot formula. 
Vsi imajo radi se, 
saj pomlad najlepši čas je.

Odsotnost
(Val Lange)

Osem tednov že doma čepimo,
se za znanje učimo.
Dela je veliko,
saj cele dneve se učimo,
spimo, jemo in redimo.
V šolo rad bi šel,
s sošolci neumnosti počel. 

Učitelji nas bodo veseli,
a kaj ko kmalu bodo že besneli.
Mesec dni in spet pogrešali nas boste vi,
saj na počitnice bomo odšli. 

Moja pesem
(Špela Herga)

Medtem ko virus razsaja,
meni vedno bolj dolgčas postaja,
zato razmišljam,
kaj vse bi naredila,
da ne bi samo staršem ves čas težila.

Delam naloge,
gledam ekran
in se sprašujem,
kateri je dan.
Ko hodim po gozdu,
razmišljam samo,
kdaj spet šola bo,
da mi dolgčas ne bo.

Je res,
da sedaj vidim veliko narave,
a kaj ko namesto sošolcev srečujem
le sosedov krave.
Pogrešam že družbo in prijatelje zelo,
zato res upam,
da karantene kmalu konec že bo.

OMARA
(Jošt Vesel)

Omara res je prava,
Notri hrupna je zabava.
Tam plešejo miši,
ki podijo se po hiši.

Čakajo na zabavo,
na zabavo tisto pravo.
Veselijo se vse miši,
čisto vse, ki so pri hiši.

Vendar to je le šala,
le kje bi bila taka omara,
ki notri imela bi miši,
saj maček je pri hiši.

Smrt in življenje
(Jakob Grabnar)

Življenje enkrat se konča,
tako kot vsaka pravljica.
Ko človek umre,
je vsem hudo
in boli zelo.

Ko se rodiš,
še ne zaslutiš,
da si prišel na svet;
kjer enkrat moral boš umret.

Super je lahko življenje
ali pa je samo teženje.
Včasih hočeš umret’,
a drugič si spet želiš živet’.

Strah
(Danaja Kotnik)

Strah je nekaj,
česar nočeš občutiti.
Nekaj drugega za vsakega,
za neznanca nekaj tebi čisto lahkega.

Jaz se bojim miši in podgan,
ob pogledu nanje hitro zbežim stran.
Bojim se tudi bolezni in izgube,
prav tako sveta pogube.

A nekoč mi je nekdo moder rekel:
»S strahom sem veliko bitk pretekel,
in lahko ti povem,
da na cilju ti  jasno postane,
da je edino pametno bati se samega strahu,
saj je zelo nevarno,
če te ta v svoje okrilje objame.«

Torej,
vedno previdni bodite,
in ljudem prijazno razložite,
naj se le strahu bojijo,
saj  s tem si zmago prikrojijo.

KORONAVIRUS
(Ajda Hudoklin)

Kar naenkrat zaprle so se šole,
ampak učitelji online nudijo trikrat več podpore.
Če doma vsak bo ostal,
dokler odbor ne določi,
kar je prav,
virus ne bo več tak problem,
ker milo, razkužilo in voda bodo postali
človekov mali Iron man.

1., 2., 3., razred prav kislo se drži,
ker malčki v šolo so morali!
Mnogo ljudi danes zares skrbi.
Če upoštevali bomo navodila,
in se pravil držali,
to ne bo nobena drama,
prej šala mala.

Če prej moderne so bile znamke oblačil in ličil,
je danes največji trend
maska gucci, versachi ali chanel.
Mogoče to zdi se noro,
ampak stopimo skupaj,
naredimo, kar je prav,
da nas korona poslala ne bo v maloro!

ČAJ
(Tara Pavliha)

V Aziji sem se rodil,
da bi me cel svet lahko pil.
Ko me posušiš,
šele takrat moje bistvo dobiš.
Okusi kar letijo,
tako da brbončice krepko ponorijo.

Po celem svetu me enako častijo,
kajti ob meni se vsi enako sprostijo.
Naj bodo stari ali mladi,
vsi me imajo enako radi.

Lahko me popiješ zjutraj,
ko te razvedrim,
ali zvečer,
ko te pomirim.

Letni časi
(Hana Velagić Žagar)

Pomlad je vstopila,
tiho in počasi
sneg je stopila,
ozeleneli so travniki košati.

Sonce vroče poletje je prineslo,
in nam lička opeklo.
Jedli smo sladoled,
počutili smo se za deset.

Zapihal veter je močan,
jesen prinesel je k nam.
Usedli smo se na kolo
in po novo znanje se odpeljali v šolo.

Ko prvi sneg zapade,
zima k nam se prikrade.
In spet čakamo pomlad,
da sonce pokaže svoj zaklad.

Korona
(Anže Kurent)

Ringa ringa raja,
korona pa razsaja.
Prinesla je vročino,
kašelj,
bolečino.

Doma je treba ostati,
za učenje zgodaj vstati,
učno snov prebrati,
jo učiteljem poslati.

Zvečer pa pogledam skozi okno ven
pogrešam vas vse,
sošolce in učitelje.

Šola
(Florjan Oto Sajovic)   

Šola je nujna,
t’ko pravijo vsi,
če vanjo ne hodiš,
godijo se slabe stvari.
Če v šolo ne hodiš,
si neumen na kvadrat,
saj ne znaš računat’, pisat’, al’ brat’.
Šola je tam,
ker tako je,
ne pride do tebe,
ti moraš do nje.
Potem pa ta virus.
Res, prava reč.
Če sem iskren,
je malo odveč.
Nam šolo zapre in javne stvari,
šolo pa k nam domov preseli.

 

POMLAD JE
(Gašper Plahutnik)

Rožice cveto,
ptički pa pojo.
Pomlad je!

Mene vleče ven
na drevo, tek in kolo.
Pomlad je!

A korona nam ga krona,
preprečuje mi vse to!
Ampak … Pomlad je!

 

Pričakovanje
(Iza Ručigaj)

Na travniku rože cvetijo,
na drevju pa ptički sedijo,
kmet koruzo sadi
in čaka,
da obrodi.

Mi smo  nestrpni,
ker čakamo ocene,
slabe ali dobre
samo,
da ni korone.

 Poletje je na pragu,
vsi se veselimo,
da na morje odhitimo.

Mama
(Tinkara Gabrič)

Mama je ena sama,
vem,
da je prava,
četudi je kdaj lava.
Vem, da ima me rada.

Kadar žalostna sem,
me tolaži,
kadar pa heca se,
me draži.
To je prava mama
in mama je vedno ena sama.

Ves čas mislim natre,
še takrat ko ob meni si.
takrat se stisnem k tebi
in pozabim na vse skrbi.

Računalnik
(Trina Kavka)
Ga nosiš okoli,
imaš ga doma,
uporabljaš ga v službi,
če je le elektrika.
Lahko ga uporabiš
za veliko stvari
za iskanje slik, besed,
mogoče postaneš vseved.
Lahko gledaš filme,
posnetke z Zemlje širne,
igraš tudi igre,
delaš naloge,
učiš se jezike.
V glavnem …
na računalniku
delamo veliko stvari,
včasih vzame nam čas,
a vseeno lahko povezuje ljudi.
JOJ, TA VIRUS
(Jaka Schiro)Virus iznenada je prišel
in brž vse šole je zaprl. Tako vse na novo se začne,
šola na daljavo je
nova stvar,
ki hitro se privadiš je. Minili so dnevi,
tedni in celo meseci.
In kar naenkrat pri slovenščini nalogo dobim,
da pesmico naredim.

A meni preveč se igrice mudi igrat,
in na pesmico hitro pozabim rad.

Naslednji dan mami vpraša me,
kje pa pesmica je. 
Jaz v zadregi odgovorim,
ker sem jo pozabil, zardim.

Čez nekaj časa navdih dobim
in pesmico hitro naredim.

Kaj se dogaja, ko sneži
(Irma Avdić)Če se sonce smeje,
tedaj je vsem lepo.
Če se oblak razjoče
in dežuje premočno.
še človeku je tesno.Kaj dogaja se, ko sneži?Čudna uganka pomladnih dni.
Se ti ne zdi?
Zakaj sneži?

Po moje sonce na počitnice odhaja
in oblaku led srce obdaja.

Da bi ljudje ne ostali v mraku in temi,
belina snežink jih razvedri.

Nebo odpre največja vrata
in nam snežink milijon nasuje,
soncu pomežikne,
z oblakom pomodruje.

Malo tukaj, malo tam,
potem po svetu kdo ve kam.

»Koronca« virus
(Žiga Tome)

Moje srce močno si želi,
da »koronca« čimprej odleti.

Ker pa to še ni mogoče,
bomo trpeli vriskajoče.

Ko »koronca« bo odšla,
sreča bo pr` men doma.

Spet bomo v klopeh sedeli
in veselo žvrgoleli.