Arhivi Kategorije: Izven šolskih klopi

Elerji tudi letos

Že četrto leto zapored smo se v mesecu septembru od srede, 25. 9. 2019, do petka, 27. 9. 2019, podali v Center Sonček v Elerje nad Ankaranom. Tri dni smo preživeli skupaj – 25 učencev 7. in 8. razreda, svetovalne delavke (Magdalena, Manca in Tina) ter dve prostovoljki: študentki Barbara in Anja.

Obdani z naravo ter s pogledom na morje smo se vsi skupaj trudili ustvarjati okolje, v katerem bi se prav vsak od nas dobro počutil. Zato je bilo naša osnovno vodilo, da izbiramo povezovalna vedenja (spoštovanje, sprejemanje, spodbujanje, dogovarjanje, zaupanje, podpiranje, poslušanje), da težave rešujemo sprotno ter konstruktivno in ob tem razvijamo socialne in komunikacijske veščine.

Dejavnosti so vedno vezane tudi na učenje življenjskih veščin, saj smo sami kuhali, pospravljali in skrbeli za urejenost našega bivalnega okolja.

Delavnice so bile namenjene predvsem k spodbujanju sodelovanja, spoznavanju in sprejemanju samih sebe in drugih. Velik poudarek smo dali k spodbujanju kreativnosti in v ta namen smo letos tiskali majice in izdelovali zapestnice.

Nepozabna doživetja pa so vedno večerja ob tabornem ognju, jahanje na konju brez sedla in kopanje v bazenu. Letos  smo resnično uživali tudi ob spremljanju tekme naših odbojkarjev, saj smo se na ogled tudi pripravili in izdelali navijaške rekvizite. Tako smo tudi mi s svojim glasnim navijanjem prispevali delček k zmagi.

Učenci so bili na taboru hvaležni za:

jahanje brez sedla, kopanje, kuhanje, odlično hrano, taborni ogenj, športne igre, nove prijatelje, smeh, sproščanje, da smo lahko tukaj, prijaznost, delavnice, pospravljanje, tiskanje majic, glasbo, družabne igre, božanje mucka, navijanje za naše odbojkarje, pomoč, večerni pohod, zabavo, prijazne učiteljice, spanje in da ni bilo šole.

Tina

Košarkar naj bo 2

Prvi četrtek v mesecu si je nekaj učencev, natančneje četrto-, peto-in šestošolci, ogledalo premiero slovenskega filma Košarkar naj bo 2 v KD Bernik.

Težko pričakovano nadaljevanje uspešnega 1. dela ni razočaralo. Učenci so bili navdušeni nad filmom, še posebej zato, ker jim je bila tematika pisana na kožo. Prepletale so se naslednje teme: ljubezen do košarke, ljubezen med najstnikoma, odnos do šole in staršev ter temi prijateljstva in timskega duha.

Po filmu je sledil pogovor z ustvarjalci. Oder kulturnega doma so zasedli: režiser, oba glavna igralca – Ranta in Smodlak – plesalci plesne šole Miki ter trije košarkarji.

Vprašanja, ki so jih gledalci zastavili, so bila navihana, zabavna in zvedava. Podelili so tudi dve žogi z vsemi podpisi ustvarjalcev in igralcev. Eno je dobil celo naš učenec Žiga. Čeprav je bilo vprašanj še in še, smo se vsi gledalci morali zadovoljiti z odgovori, saj smo se predstavili v avlo KD, kjer sta glavna igralca podpisovala posterje.

Na avtobusu, s katerim smo se vračali v Preserje, je bilo živahno. Učenci in spremljevalci smo bili pod vtisom filma in pogovora. Vsi pa smo se strinjali, da oboje skupaj dobi oceno odlično 5.

 

 

Tehniški muzej Bistra

V sredo, 25. 9. 2019, smo učenci sedmih razredov zapustili šolske klopi in se odpravili na ogled Tehniškega muzeja v Bistri.

Pot je bila dolga, zato smo v Bistro prišli  s precejšno zamudo. A nas, učence, to ni motilo, saj smo se med potjo pogovarjali, smejali in opazovali krasno okolico. Po dolgi vožnji smo bili sestradani, zato smo najprej naredili odmor za malico in napolnili naše želodčke. Po malici sta nas sprejeli prijazni gospe in nas popeljali do 1. točke muzeja, kjer smo si lahko ogledali formulo 1, električno letalo, orodje in življenje v starih časih, poslušali glasbo in plošče, si ogledali stare stroje in še veliko drugih zanimivih stvari. Po ogledu prve točke smo se odpravili na zanimive, razburljive in malce nevarne delavnice enega najbolj imenitnih izumiteljev – Nikole Tesle. Na delavnicah smo se naučili, kako pride do elektrike, in kaj je zato potrebno. Atomi, elektroni, energija, kratek stik, elektrika … Vse te stvari je preučeval Nikola Tesla. Izvedeli smo tudi, da je bila izumiteljska pot Nikole Tesle težka, saj ga ljudje sprva niso razumeli, kaj dela, in so se ga bali. A ko so ugotovili, da je pravi genij, so ga vsi hoteli imeti za svojega. Pravili so tudi, da je “oče brezžične elektrike”.

Na koncu delavnic so se lahko nekateri poigrali z elektriko na različnih pripomočkih: na stekleni krogla, na kateri lahko z dotiki usmerjaš električni tok, ali na žarnicah, ki so se ob bližini elektrike kar same od sebe prižgale. Noro, kajne?! Meni je bila najbolj všeč električna kletka, v katero sta šla dva učenca, okoli kletke pa so divjale strele. Na začetku sem si želela iti vanjo, a ko sem ugotovila, kako strašno je biti v njej, sem bila prav zadovoljna, da sem prizor samo gledala.

Po delavnicah Nikole Tesle smo se odpravili še na ene delavnice, kjer smo lahko poizkusili narediti škrob, upravljati robota, s pomočjo robota dvigovati majhne hlode, opazovati nastajanje čokoladnih figuric na 3D tiskalniku, se poučili o toplotni kameri in žepnih grelnikih, poizkusili upravljati ogromen avto na daljinec in še veliko drugih zanimivih stvari.

Po delavnicah smo se odpravili nazaj proti šoli.

Tehniški dan v Bistri mi je bil zelo všeč in hkrati razburljiv, saj sem se naučila veliko novega in preizkusila veliko zanimivih stvari. Komaj čakam na še kakšen takšen tehniški dan.

                                                                                                   Tija

 

 

Pohodi in športni duh z roko v roki

Po deževnem začetku novega šolskega dne je končno posijalo sonce, ki so ga učitelji športa, predvsem Žiga Lah, izkoristili za organizacijo pohodniškega športnega dne.

10. 9. smo se učenci sedmih, osmih in devetih razredov odpravili na različne konce Slovenije. Sedmošolci smo jo mahnili na Zasavsko Sveto gor, osmošolci in večina učencev devetega razreda na Veliko planino in nekaj devetošolcev na Kokrško sedlo. Cilj športnega dne je zagotovo približati hribe mladim in združiti prijetno s koristnim. Predstavili vam bova dva utrinka z našega pohajkovanja po slovenskih hribih.

 Okoli 8. ure zjutraj smo se sedmošolci odpravili proti Zasavski Sveti gori. Pot nas je naprej vodila z avtobusom do Vač, kjer nas je domačin seznanil z zgodovinskimi predmeti – vaško situlo. Nato smo vzeli pot pod noge. Po približno dveh urah smo dosegli vrh Zasavske Svete gore. Pred nami se je odprl prečudovit razgled na Posavsko hribovje vse od Snežnika, prek Julijskih Alp do bližnjih Kamniško Savinjskih Alp. Poleg koče smo si na vrhu lahko ogledali tudi župnijsko cerkev Marijinega rojstva. Dve uri sta minili, kot bi mignil in počasi smo se spravili k avtobusu, ki nas je popeljal v Preserje.

Devetošolci smo se odpravili na Veliko planino. Do vrha smo se ‘privlekli’ skoraj vsi, le nekateri so se odločili ostati doma. Pot je bila za vse različno težavna, a je bilo vredno, saj smo se pri koči zasluženo spočili. Pot navzdol je bila vsekakor lažja.

Športni dan bil kot naročen, saj nam ni bilo potrebno sedeti v učilnicah in smo si lahko pretegnili noge.

Neža in Rebeka