Intervju z Rokom Učakarjem Grašičem: »Nikoli nisi prestar, da bi bil otrok, in premlad, da bi bil odrasel.«

Ko sem ugotovil, da moram opraviti in napisati intervju, sem najprej doživel stisko,saj sem si želel napraviti zanimiv in berljiv intervju. Nato sem se spomnil na maminega prijatelja in svojega znanca Roka, ki je nedolgo nazaj obiskoval našo šolo. Prvič sem ga videl, ko je na odru odigral vlogo medveda. Moj prvi korak je bil, da sem po mnenju vprašal svojo mentorico in učiteljico. Spomnila se je bivšega učenca in tedaj sem ugotovil, da me Rok ne sme zavrniti.
Res je bilo tako; strinjal se je, da mu lahko pošljem vabilo na spletno platformo za videokonferenčne klice. Še isti dan je točno ob uri prišel v čakalnico in najin klepet se je pričel.
Rok, najprej lepo pozdravljen. Za začetek te prosim, da se predstaviš.
Sem Rok Učakar Grašič, zdaj dijak 4. letnika Srednje medijske in grafične šole Ljubljana. Kaj bi povedal o sebi? Ne štejem se za nekega samovšečneža, tako da mi je govoriti o sebi nekaj čudnega … Ne vem: recimo, da sem nekoliko ekstravaganten – po videzu in verjetno tudi po karakterju –, da hočem gledati izven okvirjev, da ne maram preživetih stereotipov, da sem človek različnih interesov. Zanimajo me predvsem humanistične vede: politika, slovenistika in tudi jezikoslovje nasploh, za izključiti ni niti dizajna. Verjetno sem eden redkih, ki pravo šteje za svoj hobi. Se je pa "fajn iti" tudi malo podjetnika.
V Slamniku se skorajda vsak mesec pojavlja tvoje ime, ob njem pa krajši, toda korekten članek. Kje si dobil navdih za pisanje kolumn?
Navdih za pisanje kolumn so običajne prevelike družbene razlike, problemi, ki jih zaznavam v politiki, anomalije političnega, sodnega in tudi izvršnega sistema v Sloveniji. Običajno pišem po inspiraciji, po nečem, kar je zaznamovalo posamezni mesec. Torej pišem refleksivno kot odsev aktualnega dogajanja, ki se odvija bodisi v lokalni skupnosti bodisi na državni ravni.
Moj prvi stik s teboj je bil ogled šolske predstave, v kateri si se pojavil kot medved. Kakšna je tvoja igralska pot? Ali morda razmišljaš o igralski karieri?
Vsekakor ne bi rekel, da sem kadar koli imel kakršno koli igralsko pot, prej kakšno stezico, ki me včasih kar potegne na oder. Sicer obožujem igro, močno pa dvomim, da bi se to kadar koli razvilo v kariero. Je pa zanimivo, da me ta vloga medveda v  zadnjem času kar pogosto spremlja, saj sem ga uprizoril tudi v predstavi v srednji šoli. Hmm, morda pa bi se moral posvetiti doživljenjskemu igranju medveda …
(smeh)
Kaj pa povezovanje prireditev? Opazil sem te namreč tudi v tej vlogi.
Če za igro pravim, da jo imam rad, pa še raje povezujem prireditve in dogodke. To je taka finesa, pika na i, nepomembnost, ki na koncu vendarle ima svojo težo. Še
vedno mi je ta dejavnost všeč. Zelo všeč, če sem bolj eksakten.
Na družbenih omrežjih je opaziti več objav z raznih potovanj? Nekaj Evrope,
februarja pa tudi ZDA. Lahko poveš kaj več o tem?
Verjetno mora vsak človek nekako nahraniti svojo dušo. Jaz jo s potovanji. Sicer si nisem izbral najugodnejše ali pa najenostavnejše duševne hrane, ampak nekam je pač treba vložiti denar (smeh). Vselej pravim, da ti potovanja širijo obzorja. Skozi potovanja se učiš živeti. Potovanja te naredijo človeka, kakršen bi moral biti. Moje zadnje potovanje, ki sem si ga privoščil novembra, je bilo v Brazilijo. Južna Amerika ima svoje specifike, Brazilija pa še posebej. Izbral sem si urbano tropsko prestolnico São Paulo in pobliže spoznal revščino v denarnici in bogastvo v srcu.
Glede na to, da si danes srednješolec in si si pridobil kar nekaj izkušenj iz guljenja šolskih klopi, mi za konec, prosim, povej, kakšna je tvoja izkušnja z Osnovno šolo Preserje pri Radomljah?
S pojmom osnovna šola povezujem nebroj lepih spominov; ne bom pa trdil, da tisti nekoliko slabši ne obstajajo. So, ampak z leti izzvenevajo. Ostajajo lepi – tako je verjetno z vsemi spomini. V osnovni šoli sem spoznal precej krasnih ljudi, tako učencev kot tudi učiteljev, s posamezniki še danes gojim izredno dobre odnose.
Bi karkoli dodal za konec? Morda kakšno popotnico za nas, osnovnošolce, v svet
odraslih?
Ne postanite odrasli. Oklepajte se otroške miselnosti. Nikoli nisi prestar, da bi bil otrok, in premlad, da bi bil odrasel. Mnogim otrokom po svetu ni dano otroštvo, vam je. Družite se, nabirajte lepe spomine in tkite pristna prijateljstva.
Najlepša hvala za pogovor in prijetno kramljanje. Želim ti veliko uspeha in seveda potovanj.
                                                                                                                                               Anej 

Jezikovno-naravoslovni tabor za šestošolce

Šestošolci so šolo v naravi (jezikovno-naravoslovni tabor), ki je potekala na začetku šolskega leta, preživeli v šoli z učitelji iz Anglije. Urnik so imeli poln razno raznih delavnic in izletov.

Ker nas je zanimalo, kako so se imeli in kaj so počeli, smo povprašali šestošolki Žano in Nežo.

Kaj vama je bilo všeč?

Všeč mi je bil lov na zaklad, postavljanje stolpov, gledanje polfinala evropskega prvenstva odbojke, kolesarski izlet, sprehod, spanje v šoli in prijazni angleški učitelji.

Kaj vama ni bilo všeč?

Po moje je bilo preveč angleščine in prezgodnje ugašanje luči.

Kaj bi spremenili?

Bolje bi mi bilo, če bi bilo manj angleščine in če bi bila tabla z našim urnikom in obvestili na glavnem hodniku.

Kaj bi sporočili naslednji generaciji?

Da je šola v naravi super, le da je bilo preveč angleščine, naj se imajo lepo, da jim bo pomagalo, če se že prej pri pouku naučijo kaj angleščine, saj jim bo drugače dolgčas.

Za boljšo predstavo pa so na voljo spodnje slike.

 

 Lara in Živa

Zakaj je pomembno, da poznamo osnove prve pomoči?

S poznavanjem osnov prve pomoči lahko še pred prihodom nujne medicinske pomoči rešimo življenje. Pomislite na to, da bi bila ponesrečena oseba lahko vaš otrok, partner, starš, prijatelj, sodelavec, vi pa ne znate pristopiti in pomagati. Zgolj nekaj pravilno nudenih osnovnih ukrepov človeku reši življenje. Rešitev je v izobraževanju, zato osmošolci vsako leto izvedejo naravoslovni dan na temo prve pomoči.

O tem, kako poteka ta dan, nam je pojasnila učiteljica biologije in naravoslovja Simona Osolin.

Kako je potekal naravoslovni dan?

Naravoslovni dan je potekal v dveh delih. V prvem delu so osmošolci prisluhnili predavanju o prvi pomoči. V drugem delu pa so praktično pokazali, kako dobro znajo poslušati. Učili so se povijati rane, imobilizirati, se preizkusili v temeljnih postopkih oživljanja in nudenju prve pomoči v primeru zadušitve odraslega človeka in otroka.

Kdo je učence podučil o osnovah nudenja prve pomoči?

 

Na šolo so prišli študenti 3. letnika zdravstvene fakultete iz Ljubljane v spremstvu njihove profesorice ge. Andreje Kvas.

Zakaj organizirate naravoslovni dan na temo prve pomoči?

Naravoslovni dan je organiziran zato, da se učenci čim prej spoznajo in preizkusijo v znanju prve pomoči.

Kaj želite s tem naravoslovnim dnevom doseči?

 

Z njim želimo doseči, da se učenci čim prej seznanijo z znanjem prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj in kje bomo potrebovali znanje, da bomo lahko pomagali in mogoče tudi rešili življenje.

Kakšni so bili odzivi letos in v preteklih letih?

 

Učenci so z naravoslovnim dnem zelo zadovoljni. Še posebej jim je všeč, da lahko sami, na lutkah in na sošolcih, poizkusijo nudenje prve pomoči. Prav tako pa je bilo učencem všeč medgeneracijsko povezovanje – ko študenti učijo učence.

Verjamemo, da je znanje, ki so ga učenci pridobili v tem dnevu, neprecenljivo, predvsem pa upamo, da bodo to znanje obnavljali, po potrebi komu priskočili na pomoč in mu morda tako rešili življenje.

 

 Klara Hauptman

Blaž Mikuž – eden in edini

Blaž Mikuž – učitelj naravoslovja, biologije, gospodinjstva in organizator šolske prehrane. Nepogrešljiv za naše želodčke. Učitelj, ki se drži mota: “Samo enkrat se živi.”

S poučevanjem je na OŠ Preserje pri Radomljah začel leta 2006. V mladosti si je želel postati raziskovalec, a ga je pot zanesla v učiteljske vode, kjer se dobro počuti. V prostem času se ukvarja s fitnesom, obožuje ribolov.

O njem že veliko vemo, a tu je še nekaj skritih odgovorov na naša vprašanja.

Vemo, da učite naravoslovje, biologijo, gospodinjstvo in ste organizator šolske prehrane. Kaj od tega vam je najbolj všeč?

Najbolj mi je všeč poučevanje biologije.

Kaj pomeni biti organizator šolske prehrane?

To pomeni, da načrtujem jedilnik, prilagajam jedilnik, se usklajujem z dobavitelji, urejam subvencije prehrane, sodelujem pri javnih naročilih, sodelovati moram z osebjem v kuhinji, z vami, učenci, skratka vedno zanimivo.

Ali nam lahko poveste, katero jed imajo učenci najraje?

Težko rečem, saj ima vsak učenec drugo jed, ki jo ima rad.

Katero jed najpogosteje naročite in zakaj?

Ne bi se mogel opredeliti, da je katero živilo večkrat na jedilniku. Malice in kosila poskušam organizirati tako, da se v mesecu nobeno živilo skoraj ne ponovi.

Za koliko ljudi naročite malico, za koliko pa kosilo?

Malico naročim za 850 ljudi, kosil pa je na dan približno 550.

Je težko naročiti hrano za toliko ljudi?

Potrebno je natančno preračunati. Težko ni. Sedaj je to delo postalo rutina.

Ste kdaj pomislili na drugo delo?

Ne, nikoli.

Zakaj ste izbrali delo organizatorja šolske prehrane?

Ko mi ga je ravnateljica ponudila, sem ga sprejel zato, ker je mi je predstavljal nov izziv.

Vam je bilo to kdaj odveč, da ste organizator šolske prehrane, razrednik in učitelj?

Odveč nikoli, je pa včasih kar obremenjujoče.

Nam želite povedati še kaj?

Učenci, zdravje je vrednota, ki jo pogostokrat zanemarjamo ali imamo za samoumevno, zato občasno premislite tudi o tem, koliko sladkorja vnesete v svoje telo, kaj naredite za svoje zdravje in ali se zdravilno prehranjujete. Želim vam veliko zdravja in brezskrbnih dni.

Marjetka Rakar

 

Teden otroka – pogovor z učiteljico Tatjano Ilovar

Teden otroka je projekt ZPMS, ki se začne vsak prvi ponedeljek v mesecu oktobru in traja 7 dni. V tednu otroka so organizirani različni prostočasni in razvedrilni programi za otroke v vseh večjih krajih po Sloveniji. Letošnji teden otroka je potekal od 1. do 7. oktobra, in poudarjal pomen kakovostnega preživljanja prostega časa.

Tudi na naši šoli je bilo pestro, zabavno, živahno in sproščeno. Na razredni stopnji so se dogajale razne aktivnosti, ki jih je za učence pripravila šolska skupnost v sodelovanju z različnimi društvi. 

Na predmetni stopnji  pri nekaterih učiteljih ni bilo nalog ali spraševanja pa tudi učilnice so bile odprte. O živahnem utripu na šoli v tednu otroka je za naše glasilo spregovorila učiteljica Tatjana Ilovar, ena izmed voditeljic šolske skupnosti.

Kaj vam pomeni teden otroka?

Dan, ko otroci lahko razmišljajo o svojem otroštvu in otroštvu drugih otok.

Kaj naša šola ponuja v tednu otroka?

Šola ponuja delavnice za učence razredne stopnje in medvrstniško sodelovanje. Delavnice so bile organizirane v sodelovanju z različnimi društvi, organizacijami  iz našega ožjega in širšega okolja. Pri tem smo sodelovali z NVO gre v šolo.

 

Kakšen je odziv učencev?

Odziv učencev je velik in zelo pozitiven. Vsi so bili navdušeni.

Ali opažate razlike v počutju otrok v tednu otroka v primerjavi z ostalimi tedni v letu?

V tednu otroka je najbolj pomembno, da se naši otroci zavedajo, da imajo v naši državi veliko možnosti in priložnosti za svoj razvoj. Kar pomeni, da prosti čas resnično lahko preživljajo po svoji izbiri v skladu s svojimi interesi. Menim, da razlike v počutju otrok v tem tednu v primerjavi z drugimi tedni ne bi smelo biti. Res pa je, da imajo otroci v tem tednu več zabavnejšega načina učenja in dela. Zato se lahko počutijo prijetneje.

Na kaj pomislite, ko vam nekdo reče: TEDEN OTROKA?

Na svoje otroštvo: na druženje, igro, zabavo z vrstniki.

Ali bi radi še kaj dodali?

Želim si, da bi se učenci naše šole zavedali, da živijo v za njih “priviligiranem” delu sveta, ki jim omogoča, da v svojem otroštvu prepoznajo svoje potenciale in jih lahko razvijajo.

 

Brina Babnik, Lara Lutar, Zala Pavšek, Naja Čadež