Poročali smo že, da se je v petek, 22. 1. 2021, za učence šestih in sedmih razredov zgodil prav poseben dan. Dopoldan, natančneje od enajstih do dvanajstih, smo se preko računalnikov družili s slovenskim igralcem Nikom Škrlecem, ki je za nas pripravil spletni solo.

Učence  6. c-razreda je predstava zelo navdušila, zato smo mu napisali spodnje sporočilce ter učiteljico Tanjo Kastelic, ki nas poučuje slovenščino, prosili, da mu ga pošlje po e-pošti.

Preserje, 25. 1. 2021

Dragi Nik Škrlec!

Predstava, ki smo si jo učenci ogledali v petek, je bila fantastična – zelo zanimiva in poučna. Zabaven je bil del, ko si hodil z lestvijo in si zapomnil celo goro števil. Si res dober igralec.

Hvala, ker si se odločil pripraviti predstavo samo za nas. Polepšal si nam petkov dan, nas nasmejal in nas rešil šolskega dela. Zelo smo ti hvaležni. Ostani tak, kot si, saj si super!

                     Učenci 6. c
(OŠ Preserje pri Radomljah)

Jupi, Nik Škrlec nam je odpisal …

Lep pozdrav!

Najlepša hvala, zahvala me je razveselila in dala novega vetra 🙂 Vedno je lepo slišati kakšen odziv, sploh v teh bolj neosebnih časih. 

Lepo vas pozdravljam in želim čim bolj mirne šolske dni,

lp Nik

Brina

35 oddelkov … 860 učencev … 35 proslav … 35 obeležitev slovenskega kulturnega praznika … 23 virtualnih proslav preko zooma … 13 proslav v razredih … nenavadno, drugače, ponosno, kulturno …

V sredo, 3. 2. 2021, sem že navsezgodaj zjutraj v svoji sobi pripravljala notno stojalo, nameščala mostiček na violino in nekaj malega zaigrala, potem pa sem se že prižgala računalnik in se priklopila na prav posebno ZOOM-konferenco. Imeli smo namreč uro, namenjeno spoznavanju kulture in obeležitvi Prešernovega dne.

Najprej smo se pozdravili, nato pa je učiteljica predvajala Zdravljico. Po naši himni smo se po scenariju med seboj sproščeno pogovarjali in spoznali marsikaj zanimivega: na primer razloge, zakaj je Zdravljica sploh nastala, pa tudi to, da je Prešeren pisal zabavne pesmi. Ob njegovi Železni cesti sta se malo »besedno dajala« Matic in Kim. Ogledali smo si tudi posnetek o tem, da ni lahko pisati takih pesmi kot jih je Prešeren, a da je z vztrajnostjo vse mogoče. Po Prešernu je pogovor tekel o drugih zelo pomembnih slovenskih literarnih ustvarjalcih; ali ste vedeli, da je letos 150. obletnica rojstva Frana Saleškega Finžgarja? Pogovorili smo se o njegovem romanu Pod svobodnim soncem in lahko vam povem, da tisti, ki ga v naši skupini še niso prebrali, ga sedaj zagotovo bodo. Spomnili smo se, da je letos tudi Jurčičevo leto. Ko smo govorili o njem, smo najprej omenili, da je on napisal prvi slovenski roman Deseti brat, prav tako pa smo izvedeli, da ga je za pisanje navdušil njegov ded, in sicer s pripovedovanjem zgodb že v otroštvu. Bil je tako navdušen, da je svojo prvo pripovedko, tisto o beli kači, napisal že pri 17. letih. Ob spoznanju, da so v njegovih Rokovnjačih omenjene Radomlje, smo bili vsi prav prijetno presenečeni. Pri Jurčiču smo se nasmejali tudi ob spominu na njegovo humoresko, Kozlovsko sodbo v Višnji Gori.

Za konec sem na violino zaigrala skladbo iz Prešernovih časov – Variacije na temo Weigla skladatelja Dancla.

Čeprav je bila obeležitev kulturnega praznika nenavadna oziroma drugačna, saj je potekala preko računalniških zaslonov, mi je bila zelo všeč; ni manjkalo kulture, zabavnih spominov in novih spoznanj.

Danaja

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Kultura se na splošno nanaša na oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo taki aktivnosti pomen. Za kulturo lahko rečemo tudi, da je »način človekovega življenja v skladu s prepričanji, jezikom, zgodovino ali načinom oblačenja.« Prešernov dan je osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik – dela prost dan v Republiki Sloveniji, ki ga praznujemo na 8. februar, obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna.
Zdi se mi, da nekateri Slovenci spoštujejo ta praznik, nekateri pa ne. Meni je všeč, spoštujem Franceta, čeprav ga poznam le zaradi njegovih pesmi, a vendar mislim, da ima vsak svoje mnenje. Tudi tisti, ki pravijo, da ni nič posebnega.
Na šoli vsako leto znova pri pouku slovenščine ter v samem mesecu februarju nekaj časa posvetimo našemu največjemu poetu.
Letos smo ga počastili s potreti učencev in kratkimi pesmicami, Brina se je preizkusila celo v angleščini.

Brina

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Zagotovo ga poznate,
njega, ki ima zagate.
To seveda je največji pesnik naš,
France Prešeren, ki ima največjo čast.

Le jasno mi ni,
zakaj vsako leto se proslavi
dan, ko ga je smrt vzela
in ne, ko mama je od sreče pela.
(ŽANA HABE)

Who’s Prešeren, who is that?
Can I talk to him in chat?
Is he even alive tough?
“ Oh, where to start, so!”

He’s a Slovenian poet,
You can’t talk to him, he’s dead,
he also wrote a lot of songs
to sing a lot and tangle tongues.
(BRINA/JUNIPER)

Prešernova Vida na morju stoji,
čaka zamorca; le kje zdaj tiči?!
»Bog ti ga vedi,« reče Prešern,
al’ kaj ko pa Vida v resničnosti je
le kup enga’ listja, k’ na mizi tiče.
Spomnil Prešern se lepe je Vrbe;
hitro v koš zmetal liste je z’grde.
Ponovil je pesem z bizarnim refrenom,
pa rime ne najde, začne se on kujat …
Al’ kaj če on biti tičati, se kujat,
ko Prim’čeva Julija gleda zbok’ okna,
hitro ga misel lepa napade:
»Sonetni venec pesem bo moja,
mar me zdaj Julka’ bo gledala, če pesem ji zvrnem, me ‘mela bo rada!«
Hitro začne zdaj pisati on!
Za Julko ni časa pospešil bo, joj!
Pisalo se zlomi, ker hitel je on, stoj!
Oh, ljubi Prešeren iz tebe je … joj!
(AJDA HUDOKLIN)

Zahvaljujemo se vsem učencem in njihovim mentorjem: Bojani Lužar, Greti Grošelj, Manci Mihelčič, Matjažu Ozimku, Mateji S. Debevec, Moniki Švigelj, Jani Oražem, Lidiji Šavli, Simoni Mauko, Nataši Lenarčič in Jasmini Pogačnik.

Teden pisanja z roko zbližuje učence, učitelje in na splošno vse ljudi po Sloveniji že vrsto let. Ta teden nas spomni, kako pomembno je pisati z roko iz več razlogov; v šoli na primer, ko po več strani pišemo nareke in nas večina umira od pekoče bolečine v zapestju. To je le zato, da si stvari lažje zapomnimo, saj je vsak živec v zapestju in prstih povezan z možgani, ki pomembne informacije preberejo, predelajo in tako z malo vaje in utrjevanja pridemo do zlate petice.
Letošnje leto je malce zasoljeno, a to še ni razlog, da bi ustavil projekt, ki zbližuje našo državo. Od 18. 1. do 22. 1. je večina šol v Sloveniji pisala z roko na temo Pišem pismo prijatelju. Trije lepi P- ji, ki so zbližali mnogo generacij!
Sicer pa, ker je tehnologija toliko napredovala, nalivnih peres sploh ne potrebujemo več. Mobilniki, računalniki, tablice … Le smejimo se lahko pripovedim staršev, babic in dedkov ter učiteljev, ki pripovedujejo, kako so oni včasih pisali na roke vse stvari. Po eni strani je kar malo žalostno, da smo tako izrabili »dar«, s katerim lahko naredimo mnogo stvari … z le malce domišljije!
Projekt Radi pišemo z roko se je začel 19. 5. leta 2016.
Letošnji teden pisanja z roko je potekal od 18. 1. do 22. 1. na temo Pišem pismo prijatelju. Namen tega projekta je, da bi čim več ljudi pisalo na roke, saj so strokovnjaki ugotovili, kako pomembno in koristno je, da pišemo z roko. Ta projekt se izvaja na večini šol po Sloveniji, tudi na naši se je. Letos je bilo sicer malo drugače zaradi šolanja na daljavo. Razstava izdelkov ni nastala na šolskem hodniku, temveč je koordinatorica projekta učiteljica Tanja Kastelic ustvarila padlet, kjer smo učenci lahko “obesili” svoje pismo.

Ajda in Žana

V petek, 22. 1. 2021, se je za učence šestih in sedmih razredov zgodil poseben dan. Odrekli smo se vsemu delu za šolo in se ob enajstih pridružili predstavi igralca Nika Škrleca. Preko spleta smo ga spremljali skupaj z učenci drugih osnovnih šol. Bilo nas je okoli 350.  
Šestošolci in sedmošolci smo bili nad predstavo navdušeni, saj je Nik svoje gledalce presenetil s hojo po lestvi in žongliranjem. V komentarjih je odgovarjal na vprašanja radovednih in nas tudi poučil o pravilih v gledališču.
Res škoda, da si nismo teh zanimivosti pogledali v kulturni ustanovi (Cankarjevem domu). Zadovoljiti smo se morali s prenosom po spletu. Kljub vsemu smo bili zadovoljni in nam je bilo všeč.
Za konec pa smo rešili še križanko, povezano s predstavo. Nik nas je nasmejal in nam polepšal petkov dan. V vikend smo šli polni pozitivne energije.

V ponedeljek so so spletni solo Nika Škrleca ogledali še osmo- in devetošolci. Tudi njim je bilo zanimivo in poučno, saj so ponovili temeljne gledališke pojme, spoznali tipe gledalcev, se seznanili z dramskim trikotnikom, commedio dell’ arte in se hkrati smejali Nikovim norčijam.
Gledališki kulturni dan je bil drugačen, zanimiv, a kljub vsemu učenci menimo, da virtualno gledališče ne more zamenjati pravega obiska.

Brina