Slovenski kulturni praznik

8. februarja praznujemo slovenski kulturni praznik ali Prešernov dan v spomin na leta 1849 umrlega pesnika, doktorja Franceta Prešerna. Na osrednji državni proslavi podelijo tudi najvišja priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja – Prešernove nagrade.

France Prešeren se je 3. decembra 1800 rodil v kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Bil je tretji otrok in prvi sin Mine ter Šimna. Kmetija Prešernovih je bila ugledna, zato so Franceta lahko šolali. Mati si je želela, da bi postal duhovnik. Šolati se je začel leta 1808 pri stricu Jožefu, duhovniku na Kopanju pri Grosupljem, od leta 1810 pa je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo. V Ljubljani se je navezal na profesorja in knjižničarja Matijo Čopa, ki je bil zelo izobražen, saj je govoril 19 jezikov. France Prešeren je napisal  Zdravljico, katere sedma kitica zdaj naša himna. 6. aprila 1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, hčerko iz bogate ljubljanske družine, se vanjo močno zaljubil in ji posvetil svojo največjo mojstrovino – Sonetni venec. Julija je bila njegova največja in neuresničena ljubezen – njegova muza. Okoli leta 1837 se je zapletel z Ano Jelovšek, revno služkinjo pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Rodila mu je tri otroke. Otroci so ga imeli zelo radi, ker jim je dajal fige. Klicali so ga doktor Fig. Njegov kip še danes stoji v Ljubljani na tako imenovanem Prešernovem trgu. Po največjem slovenskem pesniku je poimenovanih veliko šol, ulic, trgov in celo eno nabrežje.

Lucija Krivec

Svečnica

Svečnica je krščanski praznik. Praznujemo ga 2. februarja, 40 dni po božiču ali na zadnji dan božičnega časa. Prihaja z vzhoda. Prvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Pozneje pa je na zahodu zaradi obreda blagoslavljanja sveč dobil ime svečnica. S tem praznikom se spominjamo, kako sta Jožef in Marija, 40 dni po Jezusovem rojstvu, odpeljala dete v jeruzalemski tempelj.

Stara slovenska navada je, da do takrat naše domove krasijo smrečica in jaslice. Kot včasih na ta dan v cerkvah blagoslovimo sveče. To je tudi pomen svečnice.

Marjetka Rakar

 

Trije dobri možje

Pravimo, da je december mesec pričakovanja – pričakovanja praznikov, novega leta in daril. Slednje običajno prinašajo trije dobri decembrski možje: sveti Miklavž, Božiček in Dedek Mraz.

MIKLAVŽ

Miklavževanje je stara zimska šega, ki je doma v celotnem alpskem prostoru, kjer se mladi fantje na predvečer godu sv. Nikola, 5. decembra, vsako leto preoblečejo v parklje, kjer v spremstvu sv. Miklavža rajajo po ulicah in hišah v vasi. Selijo se iz hiše do hiše, kjer obiskujejo otroke, dekleta in starejše vaščane. Predstavljajo dobre duhove, ki s svojim ropotom preganjajo zlo. Na predvečer godu sv. Miklavža (s 5. na 6. december), preden gredo otroci spat, po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police oziroma mize. Naslednje jutro pa nestrpno pokukajo vanje, da bi videli, kaj jim je dobri mož prinesel. V preteklosti je Miklavž otrokom nosil dobrote: orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo – tisto, kar je bilo pri hiši. Danes otroci pričakujejo drugačna darila, a kdo pravi, da se naši najmlajši ne bi razveselili preprostih sladkih daril. Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci – angeli in hudiči (po domače parklji) – hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Kdo je pravzaprav bil Miklavž ali sveti Nikolaj? Rodil naj bi se okrog leta 280 v grškem Patrasu v bogati družini. Ko je postal duhovnik, je podedovano premoženje po umrlih starših razdelil med reveže. Umrl je 6. decembra v visoki starosti in kmalu postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v Grčiji in Rusiji. O njem kroži več legend. Najbolj poznana je legenda, v kateri je tri obubožane mladenke obvaroval sramote. Bile so hčerke obubožanega plemiča, ki jih je nameraval poslati v javno hišo, da bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko.

BOŽIČEK

 Ob božiču je ponekod na Slovenskem darila nekoč nosil Jezušček. Danes jih nosi Božiček, ki pa je v sedanji podobi še ena od navad, ki smo jih prenesli iz Amerike. Božiček v slovenščini sicer spominja na božič, vendar pa sta v angleščini izraza ‘Santa Claus’ (Božiček) in ‘Christmas’ (Božič)  bolj različna. Izraz ‘Santa Claus’ (Božiček) izhaja iz nizozemske besede ‘Sinter Klaas’ (sveti Miklavž), ki so ga v današnji New York uvozili Nizozemci v 17. stoletju.

DEDEK MRAZ

Legenda naj bi nastala na ruskem severu in po takratnih verovanjih Dedek Mraz ni bil takšna dobričina, kot ga poznamo danes. Pogani so ga menda imenovali Varuna in je simboliziral temo, kaos in smrt. Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, je preporod doživel tudi Varuna, ki je bil sprva indoevropski bog. Prelevil se je v Trojana, nato v sv. Nikolaja in nazadnje v Dedka Mraza. Poganske elemente v njem prepoznamo po beli srajci in vezenju, ki naj bi simbolizirali kraljestvo mrtvih in smrti. V nasprotju z Božičkom je Dedek Mraz ne le nagrajeval, ampak tudi kaznoval otroke, ki so bili preveč poredni, da bi dobili darilo.

Zala Pavšek

Reformacija

Reformacija je bilo versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju, takrat pa je bil cilj preureditev rimskokatoliške cerkve. Začetnik je bil nemški katoliški duhovnik in avguštinski menih Martin Luther. Glavni Luthrov ugovor je bil, da duhovnik ne more dati nobenega odpustka, ker duhovniška oblast ne seže na oni svet. Motilo pa ga je, da je bil denar od odpustkov namenjen gradnji bazilike sv. Petra v Rimu. Zato je, namesto da bi odšel v zapor, kupil odpustek in ostal svoboden.

Pri nas obeležujemo dan reformacije 31. 10. Glavni reformator je bil Primož Trubar. Oče slovenskega knjižnega jezika, ki je napisal prvi slovenski knjigi – Abecednik in Katekizem. Upravičeno ga smatramo za očeta slovenskega knjižnega jezika. Kot zanimivost velja omeniti, da je bil Trubar tisti, ki nas je poimenoval SLOVENCI.

27. april – dan upora proti okupatorju

Ali ste vedeli …

… da se 27. aprila spominjamo upora slovenskega naroda proti okupatorju v 2. svetovni vojni?

… da so v noči s 26. na 27. april 1941, ko je dopoldne Hitler prevozil in naglo obkolil nekaj mariborskih glavnih ulic, komunisti, krščanski socialisti, levi sokoli in levi kulturni delavci v Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani ustanovili proti imperialistično fronto? Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija so jo poimenovali osvobodilna fronto.

… da je bil programski cilj OF takojšnja akcija za izgon okupatorja in Zedinjena Slovenija, več demokracije, večje socialno ravnotežje, več pravic za delavce in kmete?

… da se je OF kmalu začela uveljavljati kot ljudska oblast, saj prebivalci niso spoštovali okupatorjevih ukrepov in zahtev? Odbori OF so začeli opravljati oblastne in upravne funkcije tudi na osvobojenih ozemljih in OF je postala množično gibanje. Za svoje akcije je na razne načine pridobivala aktiviste in prebivalce: s sestanki, množičnimi zborovanji – mitingi, v protiokupatorskih akcijah, z javnim obveščanjem (glasili Slovenski poročevalec in Osvobodilna fronta), začel je oddajati partizanski radio Kričač (v Ljubljani od 1941 do 1942), radio OF v Črnomlju (od 1944 do 1945), tiskali so več informativnih in propagandnih brošur in celo vrsto letakov, ki so jih ilegalno trosili po mestnih ulicah.

Laura Kočar