Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Jasmina Pogačnik

Sanjala sem, da … (domišljijski spis)

Nekega toplega poletnega večera sem sem opazovala polno luno, ki se mi je prijazno smehljala. Vdihovala sem slan morski zrak; bili smo namreč na morju. Razmišljala sem o zabavnih vodnih dogodivščinah, branju nove knjige in o dnevih, ki prihajajo. Prav tako me je zanimalo, ali bom spoznala kakšne nove prijatelje, potem pa …

 “Dobro jutro, gdč. Kotnik! Vam odgrnem rolete?” Naglo sem odprla oči in pred seboj zagledala dolgo posteljo, na koncu pa dekle, ki je bilo oblečeno v krilo, barve kakor noč ob mlaju, z belim predpasnikom. Na stenah ogromne sobe so bile obešene violine, velike in majhne, rdečkaste in temnorjave, skratka različne. Tam je bilo tudi nekaj portretov skladateljev, vendar ne v okvirih, kakršne lahko vidimo v muzejih ali srednjeveških gradovih, temveč v odtenkih sinje modre. Poleg moje postelje je stala steklena nočna omarica, na njej pa ura, ki je izgledala stara kakor Zemlja. Na levi strani sobe je stala velika omara, na desni pa dolga pisalna miza. Stene so bile poslikane z notami in številnimi violinskimi ključi. Pri vratih je stal tudi predalnik, na katerem je bila celotna kolekcija figuric Gorjuss! Ta velika soba mi je na obraz prinesla nasmeh in očitno je tisto dekle opazilo, da je z mojega obraza izpuhtelo začudenje, ker je za trenutek nehala tipkati po ekranu, nameščenem ob okno, kot je to počela prej. Počasi sem premaknila pogled s predalnika na eno izmed violin, hkrati pa deklici namenila mimoidoč nasmeh. Tisti inštrument je bil rdečkast kot javorjev list, mogoče odtenek temnejši. Čudovite strune, pod katerimi ni bilo opaziti niti trohice kolofonije, so se svetlikale na sončni svetlobi. Seveda nisem mogla izpustiti niti lesenega podbradnika, ki je bil svetel kakor mesečina. Iz čudovitih prizorov me je potegnilo vprašanje tistega dekleta; vprašala me je namreč, ali bom danes oblekla obleko za prosti čas ali  kaj drugega. Pokimala sem in odprla je omaro, ki je bila očitno vgrajena v steno; bila je ogromna! Nekaj kratkih trenutkov sem samo zrla vanjo, nato pa so se mi začela postavljati vprašanja: Kaj počnem tukaj? Kdo je tisto dekle? Izgleda kot neke vrste služkinja, toda da bi jaz imela služabnico? To se mi je zdelo nemogoče. In kaj so vse te drage stvari v sobi? Izgledale so drage kot žafran, kot bi rekel moj oči. V tistem sem se spomnila na svojo družino, kar je v meni odprlo novo mapo vprašanj: So tukaj? So sploh živi? Ali tukaj živim popolnoma sama? Kot da bi tista služabnica zaznala, kaj se mi plete po glavi, je rekla: “Vaša mami je šla danes malo po trgovinah in me prosila, naj Vas zbudim namesto nje, kot ste jo to včeraj prosili. Tukaj so Vaša oblačila! Sedaj grem pa do vaših psičkov, da jih spustim na dvorišče.'”S temi besedami je oddrsala iz sobe, saj so lesena tla temu ustrezala, mene pa pustila v jami razmišljanj. Moja glava je iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so kar naprej nemirno tekla po možganih. Sčasoma sem utonila v trans, ki je bil podoben spancu, ni bil pa spanec.

 Trudoma sem dvignila veke, ki so bile še vedno težke kot prejšnji večer. Na okno se je prislonil topel žarek jutranje zarje. Spomnila sem se na svoje nenavadne sanje; od kod mi tako bogastvo? Sem mogoče zadela na loteriji? Ali pa sem postala slavna violinistka in tako zaslužila kupe denarja? No, na ta vprašanja si nikoli ne bom znala odgovoriti, razen če se mi kdaj uspe vrniti v sanjsko glasbeno sobo.

Danaja Kotnik

Projekt Rastem s knjigo

Učenci 7. razredov smo vključeni v nacionalni projekt Rastem s knjigo, ki ga izvedejo slovenske knjižnice v sodelovanju z osnovnimi šolami.

Sedmošolci smo se v okviru kulturnega dne, ki je potekal v tednu otroka, spoznali s filmsko vzgojo in Knjižnico Domžale.

Za učence 7. b in 7. c je učiteljica Mija Prudo Kermauner pripravila okroglo mizo na temo filma Vrvež v moji glavi, ki so si ga učenci pogledali v sklopu KD. Za 7. a-razred je KD potekal malo drugače:  na začetku smo odšli za dve uri v učilnico učiteljice KASTELIC. Tam smo izdelovali zastave na temo knjige Dečki Pavlove ulice. Nastale so lepe in izvirne zastave. Po dveh urah pridnega dela smo se odpravili v knjižnico Domžale, kjer smo imeli predavanje o delovanju knjižnice, knjižnem gradivu ipd. Izvedeli smo nekaj novih stvari, ki jih pred tem nismo vedeli, zanimiva je bila tudi predstavitev njihove spletne strani. Po končanem predavanju smo se lahko po knjižnici prosto sprehajali.

Na koncu smo dobili vsak svojo in čisto novo knjigo. Ta knjiga se imenuje Avtobus ob treh.

Po dobrih dveh urah smo odšli na postajo, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v šolo. Po  prihodu pred šolo smo odšli vsak v svojo smer.

Klara Hauptman

 

Svečnica

Svečnica je krščanski praznik. Praznujemo ga 2. februarja, 40 dni po božiču ali na zadnji dan božičnega časa. Prihaja z vzhoda. Prvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Pozneje pa je na zahodu zaradi obreda blagoslavljanja sveč dobil ime svečnica. S tem praznikom se spominjamo, kako sta Jožef in Marija, 40 dni po Jezusovem rojstvu, odpeljala dete v jeruzalemski tempelj.

Stara slovenska navada je, da do takrat naše domove krasijo smrečica in jaslice. Kot včasih na ta dan v cerkvah blagoslovimo sveče. To je tudi pomen svečnice.

Marjetka Rakar

 

Trije dobri možje

Pravimo, da je december mesec pričakovanja – pričakovanja praznikov, novega leta in daril. Slednje običajno prinašajo trije dobri decembrski možje: sveti Miklavž, Božiček in Dedek Mraz.

MIKLAVŽ

Miklavževanje je stara zimska šega, ki je doma v celotnem alpskem prostoru, kjer se mladi fantje na predvečer godu sv. Nikola, 5. decembra, vsako leto preoblečejo v parklje, kjer v spremstvu sv. Miklavža rajajo po ulicah in hišah v vasi. Selijo se iz hiše do hiše, kjer obiskujejo otroke, dekleta in starejše vaščane. Predstavljajo dobre duhove, ki s svojim ropotom preganjajo zlo. Na predvečer godu sv. Miklavža (s 5. na 6. december), preden gredo otroci spat, po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police oziroma mize. Naslednje jutro pa nestrpno pokukajo vanje, da bi videli, kaj jim je dobri mož prinesel. V preteklosti je Miklavž otrokom nosil dobrote: orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo – tisto, kar je bilo pri hiši. Danes otroci pričakujejo drugačna darila, a kdo pravi, da se naši najmlajši ne bi razveselili preprostih sladkih daril. Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci – angeli in hudiči (po domače parklji) – hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Kdo je pravzaprav bil Miklavž ali sveti Nikolaj? Rodil naj bi se okrog leta 280 v grškem Patrasu v bogati družini. Ko je postal duhovnik, je podedovano premoženje po umrlih starših razdelil med reveže. Umrl je 6. decembra v visoki starosti in kmalu postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v Grčiji in Rusiji. O njem kroži več legend. Najbolj poznana je legenda, v kateri je tri obubožane mladenke obvaroval sramote. Bile so hčerke obubožanega plemiča, ki jih je nameraval poslati v javno hišo, da bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko.

BOŽIČEK

 Ob božiču je ponekod na Slovenskem darila nekoč nosil Jezušček. Danes jih nosi Božiček, ki pa je v sedanji podobi še ena od navad, ki smo jih prenesli iz Amerike. Božiček v slovenščini sicer spominja na božič, vendar pa sta v angleščini izraza ‘Santa Claus’ (Božiček) in ‘Christmas’ (Božič)  bolj različna. Izraz ‘Santa Claus’ (Božiček) izhaja iz nizozemske besede ‘Sinter Klaas’ (sveti Miklavž), ki so ga v današnji New York uvozili Nizozemci v 17. stoletju.

DEDEK MRAZ

Legenda naj bi nastala na ruskem severu in po takratnih verovanjih Dedek Mraz ni bil takšna dobričina, kot ga poznamo danes. Pogani so ga menda imenovali Varuna in je simboliziral temo, kaos in smrt. Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, je preporod doživel tudi Varuna, ki je bil sprva indoevropski bog. Prelevil se je v Trojana, nato v sv. Nikolaja in nazadnje v Dedka Mraza. Poganske elemente v njem prepoznamo po beli srajci in vezenju, ki naj bi simbolizirali kraljestvo mrtvih in smrti. V nasprotju z Božičkom je Dedek Mraz ne le nagrajeval, ampak tudi kaznoval otroke, ki so bili preveč poredni, da bi dobili darilo.

Zala Pavšek