Razveselili smo se prvega snega – pogled iz ravnateljičine pisarne

Zjutraj sem se zbudila v pričakovanju, da končno spet vidim zasnežene travnike in ceste. Ampak pogled me je razočaral … Vse isto kot prejšnje jutro. Žalostna sem se lotila šolskega dela. Čez eno uro pogledam skozi okno in opazim, da je začel padati skoraj neviden sneg. Vedela sem, da se ne bo prijel na tla in da ga ne bo. Še tisti kanček veselja in upanja, ki sem ga imela, je skopnel v meni. Naprej se lotim pisanja. Čez manj kot šolsko uro se spet ozrem skozi okno z mislijo, da ne bom videla ničesar novega. Ampak oči so se ustavile in usta so se mi odprla. Zazrla sem se v belino, ki je prevladovala na vasi. Nisem se mogla upreti mehki beli odeji. Na hitro sem se oblekla, s seboj vzela psički in odšla ven. Kotalila sem se po snegu in vpila od veselja. Kaj tako nepričakovanega pa še ne.

Brina

Foto: Ana Nuša Kern

Moj domači kraj

Moj domači kraj ni kot Prešernova Vrba.
Ni kot gora in ne nosi ga veter.
Ne teče kot reka in ni spremenljive oblike.
Je kot pojem, za katerega vem le jaz.
Včasih, ko mi je najbolj hudo, gledam v nebo.
Tam vidim zvezde.
Opomnim se, da moja težava ne predstavlja velikega pomena za nikogar.
Opomnim se, da so na svetu še hujše stvari kot to,
da jaz, drobna kot na vrhu glave las,
ne pomenim nič za ta ogromen svet in vas.
A dejstvo,
da sem kljub ogromni številki ljudi tudi jaz nekdo,
zaradi katerega je svet poseben prav tako kot vsakdo.
Moje hrepenenje in moje želje niso po domu.
So po osebah, ki dom napolnijo.
Najlepši so večeri, ko skupaj gledamo filme, igramo družabne igre in skupaj beremo knjige.
Najlepši večeri so prav takrat, ko na plano privlečemo stare fotografije in prebujamo oddaljene spomine.
Moj najljubši kraj je v objemu z družine.
(Ajda)

To je kraj,
kjer se počutim varno,
kjer nihče me ne sili v kavarno.
Tu imam občutkov mnogo
od veselja do žalosti v preprogo. 
Všeč mi je,
ko se v sanje potopim,
takrat vse občutke izgubim.
In ko sem daleč z doma
pomislim,
ali pred mano je koma.
Ko se sprehajam po domačem kraju,
slišim petje ptičev,
ki živijo v raju.
V mojem kraju me osrečuje kopica ljudi,
po katerih moje srce hrepeni.
In vem,
da ni lepšega raja,
kot je udobje domačega kraja.
(Žana)

Ustvarjalnost ne pozna meja

Anže Loboda

Ko si ustvarjalnost in domišljija podata roke, nastanejo izdelki, ob katerih zastane srce, usta onemijo in toplina v srcu seže v srca drugih …
Izdelki četrto- in petošolcev ne potrebujejo besed …
Govorijo sami zase.

Bojana Lužar
Lara Pustotnik
Bojana Lužar
Kaja Satler Loboda
Zarja Šraj
Filip Avsec
Zarja Šraj
Filip Avsec

Gašper Penko
Jan Podbelšek
Ema Šetina Slabe
Ema Šetina Slabe

Intervju z Rokom Učakarjem Grašičem: »Nikoli nisi prestar, da bi bil otrok, in premlad, da bi bil odrasel.«

Ko sem ugotovil, da moram opraviti in napisati intervju, sem najprej doživel stisko,saj sem si želel napraviti zanimiv in berljiv intervju. Nato sem se spomnil na maminega prijatelja in svojega znanca Roka, ki je nedolgo nazaj obiskoval našo šolo. Prvič sem ga videl, ko je na odru odigral vlogo medveda. Moj prvi korak je bil, da sem po mnenju vprašal svojo mentorico in učiteljico. Spomnila se je bivšega učenca in tedaj sem ugotovil, da me Rok ne sme zavrniti.
Res je bilo tako; strinjal se je, da mu lahko pošljem vabilo na spletno platformo za videokonferenčne klice. Še isti dan je točno ob uri prišel v čakalnico in najin klepet se je pričel.
Rok, najprej lepo pozdravljen. Za začetek te prosim, da se predstaviš.
Sem Rok Učakar Grašič, zdaj dijak 4. letnika Srednje medijske in grafične šole Ljubljana. Kaj bi povedal o sebi? Ne štejem se za nekega samovšečneža, tako da mi je govoriti o sebi nekaj čudnega … Ne vem: recimo, da sem nekoliko ekstravaganten – po videzu in verjetno tudi po karakterju –, da hočem gledati izven okvirjev, da ne maram preživetih stereotipov, da sem človek različnih interesov. Zanimajo me predvsem humanistične vede: politika, slovenistika in tudi jezikoslovje nasploh, za izključiti ni niti dizajna. Verjetno sem eden redkih, ki pravo šteje za svoj hobi. Se je pa "fajn iti" tudi malo podjetnika.
V Slamniku se skorajda vsak mesec pojavlja tvoje ime, ob njem pa krajši, toda korekten članek. Kje si dobil navdih za pisanje kolumn?
Navdih za pisanje kolumn so običajne prevelike družbene razlike, problemi, ki jih zaznavam v politiki, anomalije političnega, sodnega in tudi izvršnega sistema v Sloveniji. Običajno pišem po inspiraciji, po nečem, kar je zaznamovalo posamezni mesec. Torej pišem refleksivno kot odsev aktualnega dogajanja, ki se odvija bodisi v lokalni skupnosti bodisi na državni ravni.
Moj prvi stik s teboj je bil ogled šolske predstave, v kateri si se pojavil kot medved. Kakšna je tvoja igralska pot? Ali morda razmišljaš o igralski karieri?
Vsekakor ne bi rekel, da sem kadar koli imel kakršno koli igralsko pot, prej kakšno stezico, ki me včasih kar potegne na oder. Sicer obožujem igro, močno pa dvomim, da bi se to kadar koli razvilo v kariero. Je pa zanimivo, da me ta vloga medveda v  zadnjem času kar pogosto spremlja, saj sem ga uprizoril tudi v predstavi v srednji šoli. Hmm, morda pa bi se moral posvetiti doživljenjskemu igranju medveda …
(smeh)
Kaj pa povezovanje prireditev? Opazil sem te namreč tudi v tej vlogi.
Če za igro pravim, da jo imam rad, pa še raje povezujem prireditve in dogodke. To je taka finesa, pika na i, nepomembnost, ki na koncu vendarle ima svojo težo. Še
vedno mi je ta dejavnost všeč. Zelo všeč, če sem bolj eksakten.
Na družbenih omrežjih je opaziti več objav z raznih potovanj? Nekaj Evrope,
februarja pa tudi ZDA. Lahko poveš kaj več o tem?
Verjetno mora vsak človek nekako nahraniti svojo dušo. Jaz jo s potovanji. Sicer si nisem izbral najugodnejše ali pa najenostavnejše duševne hrane, ampak nekam je pač treba vložiti denar (smeh). Vselej pravim, da ti potovanja širijo obzorja. Skozi potovanja se učiš živeti. Potovanja te naredijo človeka, kakršen bi moral biti. Moje zadnje potovanje, ki sem si ga privoščil novembra, je bilo v Brazilijo. Južna Amerika ima svoje specifike, Brazilija pa še posebej. Izbral sem si urbano tropsko prestolnico São Paulo in pobliže spoznal revščino v denarnici in bogastvo v srcu.
Glede na to, da si danes srednješolec in si si pridobil kar nekaj izkušenj iz guljenja šolskih klopi, mi za konec, prosim, povej, kakšna je tvoja izkušnja z Osnovno šolo Preserje pri Radomljah?
S pojmom osnovna šola povezujem nebroj lepih spominov; ne bom pa trdil, da tisti nekoliko slabši ne obstajajo. So, ampak z leti izzvenevajo. Ostajajo lepi – tako je verjetno z vsemi spomini. V osnovni šoli sem spoznal precej krasnih ljudi, tako učencev kot tudi učiteljev, s posamezniki še danes gojim izredno dobre odnose.
Bi karkoli dodal za konec? Morda kakšno popotnico za nas, osnovnošolce, v svet
odraslih?
Ne postanite odrasli. Oklepajte se otroške miselnosti. Nikoli nisi prestar, da bi bil otrok, in premlad, da bi bil odrasel. Mnogim otrokom po svetu ni dano otroštvo, vam je. Družite se, nabirajte lepe spomine in tkite pristna prijateljstva.
Najlepša hvala za pogovor in prijetno kramljanje. Želim ti veliko uspeha in seveda potovanj.
                                                                                                                                               Anej