Čutim svoj kraj

Stopim iz hiše, začutim svež zrak v svojih pljučih, zaslišim žuboreč potok, ptice, ki pojejo. Ko stopam proti ulici, zavoham vonj po železu, saj je blizu očetova delavnica.

V Radomljah imamo veliko sprehajalnih poti. Sprehajamo se lahko za Kamniško Bistrico, po pločnikih, poljih ter ob bajerjih. V našem kraju lahko slišiš zelo glasen zvon cerkve, ki dela bim bam bom in vabi vernike k maši. Z nogometnega igrišča slišiš igralce, ki se derejo, navijače, ki tulijo in tolčejo po bobnih. Radomljani smo strastni navijači. Ko se sprehajam okoli bajerja, slišim šumenje dreves … Pljusk! Še ena žaba je skočila v vodo. Opazovanje rjavo-rumenih listov, ki jadrajo z dreves, me pomirja. Sprostim se.

Sprehajanje po pločniku po kraju je manj prijetno. Je zelo glasno, saj avtomobili nenehno švigajo mimo mene. Nos napolnijo smrdeči izpušni plini, zato se počutim neprijetno. Na poti mimo vrtca se sliši otroški smeh. Kako srčno in iz srca se smejijo majhni otroci!

Na sprehodu skozi gozd sem videl neskončno polje zelenega maha in slišal ptice, kako pojejo, ter vohal svež naraven zrak. Moje misli se umirijo, ko opazujem naravo. Sprehod čez polje z mojim psom je zabaven, razigran …  Vse do trenutka, ko zavohaš svež gnoj, ki  je raztrosen po travnikih … V svoji tišini slišim govorjenje ljudi in lajež drugih psov. Psov se načeloma ne bojim, a ko se mi približa večji pes, moja kolena zatrepetajo, srce začne biti hitreje. Občutim strah.

Ko greš skozi svoj kraj, vonjaj, opazuj, poslušaj in občuti stvari, ki so ti dane, in ugotovil boš, kaj vse se dogaja v tvojem kraju.

Mark Žibert, 9. a