6. februarja smo učenci razredne stopnje proslavili kulturni dan, posvečen Francetu Prešernu. V ta namen smo v goste povabili igralko, lutkarico in humoristko Lucijo Ćirović, ki je na oder skupaj z Boštjanom Štormanom postavila lutkovno predstavo Motovilčica.
Drugo šolsko uro smo se tako zbali v večnamenskem prostoru, kjer smo skupaj s sošolko Anjo Zajc zapeli slovensko himno. Sošolec Andrej Martin Trpin je navzoče nagovoril z lepimi uvodnimi besedami, s katerimi nas je spomnil na pomen kulturnega praznika.
Po aplavzu je oder preplavila glasba. Predstava se je namreč začela s pesmijo o motovilcu. Igralca Lucija Ćirović in Boštjan Štorman sta s pomočjo simpatičnih lutk odigrala zgodbo o Motovilčici.
Pripovedovala sta o tem, kako je nekoč živel mož, ki je delal sveče, žena pa dneve in dneve na vrtu, a zraslo ni nič razen kopriv in trnje. Žena si je zelo želela otroka in na stara leta se ji je želja vendarle izpolnila. V pozni nosečnosti si je nekega večera zaželela sočen motovilec. Moža je prepričala, da je šel k sosedi, ki je bila stara čarovnica, ukrast solato. Ta ga je zalotila pri kraji in mu zagrozila, da bo oba z ženo spremenila v podgano. A mož se je branil in jo prosil, naj spremeni kazen. Ponudil ji je, karkoli ji poželi srce. Čarovnica je popustila, ni ju spremenila v podgani, si je pa v zameno zaželela njunega otroka. Ko je žena rodila lepo in zdravo deklico, se je na vratih pojavila čarovnica in jo odpeljala. Zaradi prigode z motovilcem jo je poimenovala Motovilčica. Deklica je rasla in rasla, družiti pa se je smela le s starko. Prišel pa je čas, ko ji čarovničina družba ni bila več po godu. Ker je izrazila zanimanje za fantovsko družbo, jo je stara vešča zaradi strahu, da bi jo izgubila, zazidala v visok stolp. Deklica je v osami in vsa nesrečna več let bivala v njem. Ko je izgubila že vse upanje, da bo še kdaj uživala na prostosti, jo je našel princ. Ta se je po njeni dolgi kiti las vzpel do nje in jo rešil. Odpeljal jo je v mesto, kjer sta se družila in igrala do konca svojih dni.
Mislim, da sta se igralca zelo dobro pripravila na nastop, zaznati pa je bilo tudi, da sta se pri tem neizmerno zabavala. Zgodba me je navdušila, žalostna sem le, ker se Motovilčica in straši nikoli niso našli.
Manca Kosmač, 5. d
